WOOP! Z NORO IDEJO DO USPEHA

Verjetno ga ni starša šoloobveznega otroka v Sloveniji, ki še ni slišal za Woop. In prav tako ga verjetno ni podjetnika, ki se ob obisku Woopa ni načudil nad četico mladih, proaktivnih in kompetentnih kadrov – v glavnem študentov, ki predstavljajo srce tega centra za skupno preživljanje prostega časa. In ne, Woop ni neka tuja franšiza, ampak slovenski podjetniški podvig od A do Ž, ki je nastal pod taktirko Mirana Razorška in njegovega poslovnega partnerja. Z Miranom smo se pogovarjali o tem, kako so v pičlih petih letih v Slovenji odprli šest centrov (štiri v Ljubljani, enega v Mariboru in enega v Murski Soboti), ustvarili neverjetno prodorno blagovno znamko in kako jim uspeva z mladimi kadri graditi kulturo, ki je izrazito usmerjena v stranke.

Za začetek bi nam morda lahko povedali, kako ste pristali v tem poslu?

Načeloma je to bil splet okoliščin oziroma ideja dveh prijateljev, ki sta večkrat razmišljala o tem, kaj bi počela v življenju in kako bi si lahko zgradila svojo zgodbo. Na začetku je bila bolj želja po ustvarjanju nečesa novega. Jaz sem bil mogoče nesrečen, ker sem bil del ene večje korporacije, kjer so se stvari premikale zelo počasi, kjer si ujet v procese, hierarhijo in nisi čutil nekega zadovoljstva, da si naredil neko izboljšavo. Korporacija zagotovo ima svoje prednosti, nikoli ti pa ne dopušča tiste svobode in kreativnosti, ki sva si ju oba želela. Leta in leta sva obračala različne ideje in na koncu smo prišli do trampolin parka. Od tod naprej se je pa zgodba začela širiti.

Kako ste sploh prišli do ideje, da bi ustvarili trampolin park?

Idej je bilo veliko. Prvotna ideja je bila sicer vezana na odbojkarsko igrišče. Torej, pokrito odbojkarsko igrišče z ogrevano mivko in s prijetnim tropskim pridihom. Razmišljali smo o tem, da bi to lahko bila nekakšna nova infrastruktura v Ljubljani, ki bi združevala športnike. Takrat se nam je zdela to dobra ideja. 

Tako smo se odpravili v Nemčijo pogledat podoben center, kjer pa je bila tudi sobica s trampolini. V tej sobi je bilo ogromno otrok in vsi so bili veseli ter srečni. Takrat se je v nas prebudila ideja, da bi bilo mogoče bolje, da naredimo trampolin park. Tako smo od prve ideje, da bi naredili odbojkarsko igrišče, zavili čisto v drugo smer, in sicer v razvijanje ideje o trampolin parku. Naštudirali smo logistiko in predvsem smo morali poskrbeli za varnost, tako za otroke kot za starše. Objekt smo nato postavili v rekordnem času.

Gre za področje, ki je v bistvu precej novo, drži?

Trend se je začel v Ameriki in se zelo hitro razširil tudi v Evropo. Američani so bili nepreklicno prvi, kar se tega tiče. Imeli so ogromne površine in niso čisto zares vedeli, kako bi jih modernizirali. Začeli so s trampolin parki, ker je bil prihodek na kvadratni meter zelo obetaven. Velik vpliv na naju so imeli člani ekipe Dunking Devils, akrobatske skupine, ki je obstajala že precej prej, preden se je rodil park. Ko smo spoznali fante in videli to njihovo energijo, zanos, željo po akrobatiki … in prostoru, ki bi ga lahko nudili slovenskim akrobatom. Tako lepo se je vse poklopilo, da smo združili moči in začeli skupaj razvijati to idejo do konca. Woop je nadpovprečno velik glede na razmere, kamor smo ga uvrstili. Ljubljana je le majhno mesto in takšna velikost parka je večinoma v mestih od 1 mio+ prebivalcev. Želeli smo biti bolj regijsko prisotni. Zavedali smo se, da je to edinstven objekt v Sloveniji, in ne samo v Ljubljani. Veliko obiskovalcev imamo tako iz Italije, Hrvaške, Avstrije in tudi iz drugod.

Kako ste razvijali osnovno idejo o trampolin parku še naprej?

Začeli smo s trampolin parkom in bili smo ponosni na to, kar smo ustvarili. Seveda smo se srečali tudi z vzponi in padci. Park smo prvič odprli decembra, ampak po mrazu pride tudi lepo vreme, in ker smo Slovenci aktiven narod, je to pomenilo, da ob lepem vremenu raje preživljamo svoj prosti čas zunaj. Tako smo ugotovili, da park kot tak ni dovolj. Da bo treba graditi blagovno znamko ter predvsem delati na vsebini.

Vsebina je tista, ki je ključna, da se obiskovalci radi vračajo, da doživijo nekakšno vrhunsko uporabniško izkušnjo. Imeti moraš animatorje, ki znajo nagovoriti otroke in se z njimi ukvarjati. Na kratko povedano, šlo je za nekakšno kreiranje okolja, kjer bi se vsi dobro počutili, tako skakalci kot tudi starši ter poslovni uporabniki, v smislu druženja (team buildingov) itd.

Poleg tistega prvega trampolin parka imate zdaj ne zgolj več lokacij, temveč tudi druge dejavnosti … začenši s kartingom?

Verjeli smo, da bomo trampolin park v obliki franšize peljali še v ostale države, kot npr. v Italijo, Avstrijo, Nemčijo, Zagreb, Beograd … Tako smo naredili model, uredili vso papirologijo in začeli z iskanjem potencialnih franšizojemalcev. Zelo blizu smo bili temu, da se to zgodi v Zagrebu, če ne bi v vmesni fazi dobili zanimive ponudbe za prevzem obstoječe lokacije Rollbara v BTC-ju. Takrat smo razmišljali, da ničesar ne vemo o kartingu, da nam je blizu samo trampolin. Ampak zadeva nam ni dala miru, tako smo načrte prostora delili s slovenskim podjetjem ENSOL 360 d.o.o., ki so praktično največji proizvajalci karting stez na svetu. In ker gre za specifično lokacijo, so z vsem srcem in vnemo začeli risati različne možnosti razvoja proge. Zanje je to bil tudi prvi projekt v Sloveniji. Naredili so jih že ogromno, ampak vse v tujini, doma pa nobenega. In tako smo združili energijo. Ponudili so nam prostor ter naredili progo in temu nismo mogli reči NE.

Sami pri sebi smo si rekli, nekaj je tehničen del, ki ga bomo že osvojili. Nekaj pa je tudi odnos do zaposlenih, odnos do strank, ki ga pa že poznamo in ga gradimo. In če to združimo, potem je praktično vseeno, česa se lotimo, ali je to trampolin park, karting ali pa arena v končni fazi. S tem ko smo mi stopili na območjr BTC-ja in postali njihovi najemniki, je tudi z njihove strani prišla želja, da bi razvijali zabaviščni del v BTC City-ju.

Po kartingu je pa prišla na vrsto Arena, drži?

Naslednji logičen korak je bila potem obstoječa Arena, ki je bila v relativno slabem stanju. Tako smo si rekli: “Mogoče je res naslednji korak, da vzamemo novo lokacijo z novimi atrakcijami, kjer lahko peljemo tudi svoje obstoječe stranke čez različne izkušnje in doživetja.” Arena kot taka tudi precej dobro servisira poslovni segment, kjer se dogajajo večja in manjša zaključna druženja. Razširili smo se še v Mursko Soboto, Maribor ter na Rudnik v Ljubljani. Zdaj imamo repertoar različnih lokacij in različnih atrakcij. Še vedno se učimo, kako vse to upravljati in usklajevati. Kako to marketinško izpostavljati, katerim enotam nameniti več prednosti in katerim manj. To so zdaj izkušnje, ki jih nabiramo in upam, da jih bomo enkrat zapakirali in lahko odpeljali še kam drugam.

Arena je tudi zelo dobra dopolnitev vaše osnovne ideje. BTC je vedno stremel h konceptu mesta, kamor greš jest, nakupovat in se zabavat.

BTC je s tega vidika zelo dobro začel. Dobil je Atlantis, ki je bil eden najboljših vodnih parkov v Evropi. Potem je bil tukaj še Kolosej, ki je bil zelo močno prisoten. Na žalost se je zgodila tudi epidemija oziroma je sčasoma ta zabaviščni del začel malce stagnirati v BTC-ju. Mi smo tukaj prepoznali potencial in smo skupaj s podporo BTC-ja začeli nagovarjati segment, ki pa postaja po mojem mnenju vedno bolj pomemben. Nakupovalni centri iščejo vsebino, da privabijo nazaj goste/obiskovalce, ki so jih lahko izgubili zaradi spleta. Po mojem mnenju je ta del ključen za celovito izkušnjo. Mi se bomo trudili še naprej, pa naj bo to z novo atrakcijo, lokacijo, da obudimo doživetje, zabavo in druženje. Vse tisto, kar smo pogrešali zadnji dve leti.

Woop je zelo zanimiva zgodba o uspehu. Kaj je ključ vašega uspeha?

Nedvomno so v prvi vrsti ljudje, ki verjamejo v idejo, čeprav je bila mogoče na začetku slišati nora. Pomembna je ekipa, ki si jo sposoben zgraditi okrog tega. Predvsem moraš pa to svoje navdušenje prenesti še na vse preostale, da se začnejo stvari premikati. Mi smo na svoji poti spoznali ogromno ljudi, poslovnih partnerjev, s katerimi smo premikali gore, lahko iz stroškovnega, časovnega ali tehničnega vidika, ker je bilo treba določene stvari posebej prilagoditi za nas. To je na koncu bil naš ključ do uspeha. Pomemben je odnos, ki ga imaš do ljudi, zaposlenih, obiskovalcev, itd. Zavedati se, da moraš ponuditi kakovostno storitev, če želiš, da se stranke vračajo. In tukaj nismo nikoli odstopali od določenih standardov, ki jih pa seveda moraš tudi prenesti na svoje zaposlene. 

Imamo ogromno študentov, s katerimi delamo, ki jih pa tudi izobražujemo in razvijamo. Opravka imamo z novo generacijo, ki se jo moramo naučiti voditi. Naše vrednote in pristopi do dela so nedvomno drugačni, kot jih imajo mladi, in tukaj so medgeneracijski izzivi vodenja, ki jih je treba posebej nasloviti.

Zadnje čase smo bili velikokrat pri vas v Woop-u in sem bila kar nekajkrat prijetno presenečena nad vašim odnosom do strank in sposobnostjo teh mladih študentov, da se znajdejo in strokovno rešijo tudi najtežje situacije. Kako vam to uspeva?

Pri nas je stranka vedno na prvem mestu. To ne pomeni, da ima stranka vedno prav, tako kot je to veljalo včasih. Poudarek je bolj na tem, da se čisto vsi nivoji podjetja lahko kadarkoli in kakorkoli ukvarjajo s stranko. Jaz imam nešteto elektronske pošte, ko vstopim direktno v kontakt s stranko. Včasih je treba kaj dodatno razložiti, obrazložiti, se zahvaliti ali tudi opravičiti. Tako da nikoli nič ne jemljemo za samoumevno. Seveda so stvari, ki bi jih lahko naredili boljše. Ampak način, kako rešiš določeno zadevo, je zelo pomemben. Velikokrat se hecamo, da včasih delamo iz limone limonado. Zaključek vsega tega je, da je vsaka stranka pomembna in posebna. Kar se pa tiče izzivov vodenja, tam so pa dnevne borbe. Naši urniki so takšni, da ko bi drugi radi bili prosti, mi delamo. To so lahko popoldnevi, prazniki, vikendi, počitnice … Zelo težko je narediti urnike, s katerimi bi bili vsi zadovoljni. Zato imamo v svojem portfelju ogromno študentov, s katerimi se je treba tudi ukvarjati, delati z njimi in jih izobraževati. Zavedamo se, da jim je treba določene stvari razložiti, saj po drugi strani nosijo precejšnjo odgovornost. To je lahko odgovornost do otrok, staršev, odnosa, ki ga morajo vzpostaviti, in empatije, ki jo morajo imeti. Vsak ima lahko slab ali dober dan. In ti moraš svoj način komuniciranja prilagoditi različnim ljudem in ob tem moraš seveda spoštovati osnovna pravila, da vedno lepo pozdraviš, se zahvališ ter se lepo posloviš. To so osnovne človeške vrednote, ki jih morajo zasledovati.

Koliko sodelavcev je potrebnih za delovanje vseh šestih centrov?

Redno zaposlenih nas je okrog štirideset. To so: menedžerji, vodje enot, nekaj jih imamo v gostinstvu in na recepciji. Potem je tukaj še marketing, prodaja, računovodstvo, IT … Imamo pa še 200 študentov, ki opravljajo različne pozicije na različnih lokacijah.

Ali imate sistemizirane načine uvajanja študentov?

Odvisno od položaja, ki ga zavzemajo. Gredo čez različne oblike uvajanja, od bolj tehničnega dela, npr. kako upravljati neko atrakcijo, do čisto vsebinskega, kot npr. kaj predstavlja Woop in zakaj to počnemo. Vsak sodelavec ima svojo osebno mapo, kjer se zbirajo stvari, ki jih je osvojil oziroma jih še bo.

Vodenje tolikšnega števila študentov verjetno ni preprosto …

Predvsem smo mi v prvi vrsti tisti, ki moramo biti za zgled. Potem so tukaj še neprestani pogovori, razgovori, da čisto zares razumejo, kako pomembna je njihova vloga in koliko lahko vplivajo na dobro ali slabo izkušnjo posameznika. In potem so še izkušnje tiste, ki jih naredijo boljše. Seveda posledično s temi tudi rajši delamo, jih razvijamo in iščemo kakršnekoli talente, ki jih lahko uporabijo. To je lahko upravljanje s socialnimi omrežji, priprava vsebine ali pa se lahko preizkusijo v trženju, snemanju reklamnih spotov … Skratka, študentje imajo neverjetno veliko različnih hobijev in interesov, ki jih želimo tudi krepiti.

No, pa smo že pri marketingu …

Z vidika marketinga ima WOOP to prednost, da ima v ozadju vsebino, ki je privlačna, zanimiva in gledljiva. Večino svojih sredstev namenimo digitalnemu oglaševanju, tako da samo občasno izkoriščamo klasične medije. To pomeni, da smo morali vsebino prilagoditi kanalu, ki ga v večini primerov uporabljamo.

Ali se spomnite morda kakšne zelo učinkovite marketinške akcije – takšne, ki vam je prinesla res dobre rezultate?

Spomnim se kampanje za bone, ki jih je podarila država. Takrat so nekateri to zelo spretno izkoristili v smislu, da so začeli dvigovati cene svojih storitev. V nasprotju s tem pa smo mi rekli, da so pri nas »vaši boni vredni več«. In smo strankam tudi dali več, če so se odločile, da izkoristijo bon za doživetje v Woop-u. S tem načinom smo vplivali na 2 nivoja strank:

1. Pridobili smo nove stranke, ki prej o tem, da bi prišle k nam, niso niti razmišljale.
2. Povečali smo število obiskov.

Woop je bil na začetku samo trampolin park, ki ga mogoče nekateri še vedno tako tudi dojemajo – da je samo za otroke, kar je mogoče tudi slaba stran blagovne znamke v tem trenutku. Na drugi strani smo pa z dodatnimi atrakcijami, lokacijami in s širjenjem ciljne skupine poskušali skozi kampanje nagovoriti širši krog obiskovalcev. To pomeni, da tisti, ki so že bili pri nas, sedaj poskusijo nekaj novega. Tisti, ki še niso bili, nas pridejo pogledat. In tisti, ki nas željo večkrat obiskati, ampak niso imeli te možnosti, so jo sedaj dobili skozi turistične bone.

Ali se spomnite morda še kakšne druge take res uspešne marketinške kampanje?

Tudi lanska božična kampanja je bila zelo uspešna, kjer smo ustvarili zgodbo “Podari doživetje, podari Woop”. Želeli smo narediti miselni preskok v smislu obdarovanja. Vse več stvari je materialnih, ki so otrokom zanimive nekaj ur, potem pa pristanejo nekje v kotu in kasneje v smeteh. Tudi z ekološkega vidika se naredi toliko nepotrebnih daril, ki nimajo čisto nobene vrednosti, razen tvojega občutka, da moraš nekomu nekaj podariti. V tem smislu smo želeli narediti preskok, da podarite doživetje. Otrokom podarite dan, ki si ga bodo zapomnili. Pojdite z njimi ali pa naj gre otrok s prijatelji, da doživi to potrebo po aktivni zabavi, druženju in socializaciji, kar pa je tudi osnova Woop-a oz. naše blagovne znamke. Covid je še dodatno prispeval k temu, da so se ljudje začeli zapirati in se niso več intenzivno družili oz. so se samo v ozkem krogu ljudi. Nam je pa pomembno, da se imajo ljudje odlično, ali so to sodelavci, prijatelji, družine, otroci itd.

Ker doživetje je tisto, kar šteje in spomini, ki jih okrog tega ustvariš. Ne zgolj neka materialna oblika obdarovanja.

Podjetniška pot Woop-a ni zelo dolga, je pa zelo intenzivna. Kateri je bil največji izziv, s katerim ste se morali soočiti?

Načeloma je bila pandemija z boleznijo Covid-19 kar velik preizkus. Pojavil se je nekakšen občutek nemoči in negotovosti, s katerima smo se morali ukvarjati. Trampolin park je lepo deloval, ampak ko smo odprli karting stezo, smo jo morali že takoj po enem mesecu zapreti. In potem smo se lotili novega projekta. To je bila Arena, in ko smo bili pripravljeni na otvoritev, je točno v tistem tednu bilo odrejeno novo zaprtje. Na začetku smo imeli en problem, potem smo imeli tri probleme, ki smo jim morali reševati. Problem ni bil toliko v tem, da si bil določeno obdobje zaprt, saj takrat razmišljaš o izboljšavah ali popravkih. Bolj je šlo za to negotovost, kdaj se bomo ponovno odprli in koliko se bodo navade ljudi v tem času spremenile. Koliko bo pri ljudeh prisoten strah pred okužbo? Ampak po drugi strani smo ljudje še vedno socialna bitja, vsi se radi družimo in smo v družbi svojih najljubših. In tako je želja po druženju močnejša od strahu. Mislim, da smo tudi mi malo vplivali na to, in sicer z raznimi marketinškimi kampanjami.

Ali ste pri ponovnem odpiranju čutili, da je pri ljudeh prisoten strah, da so se težje odločali?

Da, seveda. Nekateri so imeli pomisleke. So prišli v park in so se ustrašili števila ljudi, čeprav smo delali vse po predpisih. Po enem letu so šli v okolje, ki je bilo malo bolj intenzivno. Zagotovo so s tega vidika obstajali strahovi in pomisleki. Uspelo nam jih je uspešno nagovoriti, predvsem pa smo dosledno upoštevali vse, kar so zahtevali od nas, čeprav so bili neživljenjski in nelogično pogojeni. Mogoče še ena anekdota. Ko smo odpirali park, smo zelo, zelo, zelo hiteli, da bi ga odprli 1. decembra. In ena najbolj pomembnih stvari za skakanje so nogavičke. To so posebne Woopove nogavičke z ABS podlago, kot mi temu rečemo, za boljši oprijem. In ko je bilo že vse pripravljeno in postavljeno, so prišle tudi nogavičke. Takrat sem čisto slučajno rekel, da bom sedaj pogledal škatle, da ne bomo tega delali zadnji dan. Odprem škatlo in notri najdem ženske nedrčke. V vseh škatlah je bilo samo to, mene je skoraj kap. Takrat se je začel paničen lov na naše nogavice. Na srečo so proizvajalci samo nekaj pomešali, tako da smo dobili pravilno pošiljko čez 14 dni. V tem času smo si pa sposodili nogavičke pri drugem parku v Avstriji. To je bil kar šok.

Kateri je bil najboljši poslovni nasvet, ki ste ga prejeli?

Ne vem, ali bi lahko vse skupaj strnil v en stavek. Gre za nekaj let izkušenj, ki sem jih pridobil v korporaciji. Pri vodenju WOOP projekta sva si s poslovnim partnerjem zelo različna. Jaz sem mogoče malo bolj preudaren, določene stvari planiram, za določene stvari vem, da potrebujejo svoj čas. Na drugi strani pa je poslovni partner malo bolj impulziven in zelo, zelo vizionarski. Ne vidi strahu in ne vidi ovir. In ko se dva taka karakterja združita, kjer eden drugega potiska naprej in drugi prvega umirja, potem nastane pot, kjer se lahko obrodijo sadovi. Ni pomembno, kdo ima prav, ampak gre za sklepanje kompromisov. Če se z nekom ne strinjaš, si prisiljen določene stvari argumentirati. Zakaj se ne strinjaš? In ko ti argumenti letijo po mizi in si pri tem dovolj odprt in podjeten, potem ugotoviš, ali je tvoja odločitev dobra, pravilna ali pa je slaba.

V poslu je treba sklepati kompromise. Dobro je, da imaš nekoga, ki na stvari gleda precej drugače kot ti, ki razmišlja drugače, ker iz tega lahko nastane nekaj boljšega.

Če bi ponovno začeli, bi kaj naredili drugače?

Ne.

Imate v mislih kakšno dobro knjigo, ki bi jo priporočali v poslovnem svetu?

Trenutno berem knjigo od Simona Sineka, Leaders Eat Last, ki govori o odnosih do ljudi in zaposlenih. In ravno to je tisto, kar me moti pri velikanih, ta odnos do ljudi. Moje osebno mnenje je, da ljudje nikoli ne smejo biti samo številke in nekakšna pavšalna odločitev. V ozadju so zgodbe in odnosi, ki jih je treba poslušati in jim dati priložnost tako ali drugače.

Katera znanja bi morali danes podjetniki najbolj agresivno pridobivati za uspeh v prihodnosti?

Pomembno je, da si zgradiš krog ljudi, ki ti lahko tako ali drugače pomagajo. Moje mnenje je, da ne gre tukaj toliko za neko specifično znanje s področja marketinga, trženja, prodaje. Seveda je super, da veš, kam investirati svoj čas in denar. Ampak pomembno je tudi, da si obkrožen z ljudmi, ker sam tudi vsega ne veš. Ključna so tudi menedžerska znanja, v smislu vodenja ljudi. V vsakem poslu je to najtežji del.

Zgraditi, kupiti in postaviti je čisto nekaj drugega kot voditi ljudi na uspešen način.

Da imaš ljudi, ki so pripadni, motivirani, čutijo to, kar ti čutiš, to je pa popolnoma druga izkušnja.

Imate 40 sodelavcev ter 200 študentov na različnih lokacijah. Očitno je vodenje nekaj, kar vam gre. Kakšen je po vašem mnenju ključ do uspešnega vodenja?

Mislim, da moraš v prvi vrsti biti iskren, empatičen in moraš si vzeti čas za ljudi. Ljudje morajo čutiti, da poskušaš delati tako, da je za vse dobro. Skušamo ustvariti en pristen odnos z zaposlenimi, ki temelji na iskrenosti in zaupanju. In to je tisto, k čemur stremimo ter upamo, da se to prenaša tudi na vsakega študenta posebej.

Kaj bi svetovali nekomu, ki začenja svojo podjetniško pot?

Na eni strani je tako, da več kot veš, lažje bi moral sprejeti odločitev. Ogromno študentov gre čez šolski sistem, kjer si naučen, kako se lotiti določenih poslovnih priložnosti, na primer: naredim poslovni načrt, raziščem trg, itd. Ampak marsikdo se ravno zaradi tega nekje ustavi oziroma se izgubi v tem procesu. Po drugi strani pa lahko imaš samo zelo močno idejo, v katero verjameš in se ne poglobiš toliko v detajle. Dejansko se ukvarjaš s tem, kako boš to naredil in ne, če bo to delovalo ali ne bo.

To je tista strast, »passion«, ki jo čutiš do ene stvari in ravno ta zadeva te lahko pripelje hitreje ali pa lažje do končnega uspeha.

Tukaj ne govorimo o tem, da ne razmišljaš o ničemer. Glejte, če bi jaz naredil anketo, kjer bi vas vprašal “Ali bi vi obiskali trampolin park?” bi že takoj imel problem samo pri razlagi, kaj je trampolin park. Ker si tega ne bi znali niti predstavljati, bi dobil rezultate, na osnovi katerih bi si lahko samo rekel “mislim, da to ne bo delovalo”. Tako smo pa mi verjeli v svojo idejo in šli na glavo. Veliko podjetnikov je uspešnih ravno zaradi tega, ker sledijo svoji ideji. Ne ukvarjajo se toliko s tem: Koliko bodo zaslužili? Kaj bodo zaslužili? Kako bodo to naredili?

Nasvet bi bil torej …

Ne postavljajte si ovir že na začetku, ker v vsakem primeru bodo le-te prišle. Veliko lažje jih je preplezati v tistem trenutku, ko se soočite z njimi, kot da se že vnaprej obremenjujete in razmišljate o njih, ker vas v tem primeru samo hendikepirajo in vam vzamejo veter z jader.

Pripravila: Sara Brezigar