KAJ SE LAHKO PODJETNIKI O USPEHU NAUČIMO IZ IZKUŠENJ NOVAKA ĐOKOVIĆA?

Pred nekaj dnevi sem brala zgodbo o teniškem asu Novaku Đokoviću, ki ima pomembno sporočilo za vse podjetnike in mi je dala veliko misliti.

Zgodba je šla nekako takole:

Nekaj dni po porazu v četrtfinalu OP Francije leta 2010 je Novak Đoković svojemu trenerju Mariánu Vajdi povedal, da se je odločil, da bo prenehal z igranjem tenisa. Takrat je bil številka 3 na svetu, zmagovalec turnirjev za grand slam in favorit za zmago v Wimbledonu. Bil je dober, vendar so mu najvišja mesta uhajala. Ko je bil poražen tudi v četrtfinalu OP Francije, je bil tako zafrustriran, da je želel obesiti tenis na klin.

Potem ko je Đoković dejal, da bo zaključil svojo teniško kariero, ga je Vajda vprašal: “Zakaj si se začel ukvarjati s tem športom?” Vajda je namreč takoj začutil, v čem je problem: Đoković se je preveč osredotočal na uvrstitve, rekorde, naslove in zunanja pričakovanja.

Ko je Đoković razmišljal o Vajdinem vprašanju, je razmišljal o tem, koliko njegovih najzgodnejših spominov na otroštvo vključuje njegovo najljubšo igračo – mini teniški lopar in mehko penasto žogo. Njegova najljubša igrača ga je pripeljala do tega, da je začel igrati tenis, na Vajdino vprašanje pa je odgovoril: “Ker sem preprosto rad držal v roki ta lopar.”

“Ali še vedno rad držiš lopar v roki?” ga je vprašal Vajda.

Đoković je razmišljal nekaj sekund o tem, se navdušil in rekel: “Ja. Še vedno rad držim lopar v roki. Ne glede na to, ali gre za finale turnirja za grand slam na osrednjem igrišču ali samo za igro na javnem igrišču, rad igram zaradi igranja.”

Vajda je prikimal: “To je potem tvoj vir moči. To je tisto, do česar se moraš dokopati. Nehaj se ukvarjati z uvrstitvami, cilji, s tem, kaj želiš doseči ter kaj misliš, da drugi pričakujejo od tebe.” Vajda je nato Đokoviću predlagal, naj si vzame nekaj tednov dopusta in Đoković se je z njim strinjal, da je to najbolj smiselno.

Vendar ko se je Đoković zbudil naslednje jutro, je komaj čakal, da bo lahko z loparjem udaril po žogici. Šel je na igrišče, da bi igral iz užitka in “od tistega trenutka se nisem nikoli več ozrl nazaj.”

Naslednja Đokovićeva sezona je bila ena najboljših v zgodovini športa. Zmagal je na 43 zaporednih tekmah. Osvojil je tri turnirje za grand slam, vključno s svojim prvim naslovom v Wimbledonu. In leto je končal kot prvi na svetovni lestvici igralcev.

“Začel sem igrati svobodno,” pravi Đoković o tisti sezoni. “Postal sem otrok, kot sem bil, ko sem začel igrati.”

Kaj lahko potegnemo iz te zgodbe?

Obstaja beseda, ki odlično opisuje to stanje, ko ste kot otrok in naredite nekaj zaradi tega, da bi to naredili.

Gre za “avtoteličnost”. Beseda izhaja iz grščine in je sestavljena iz dveh pojmov: “avto”, kar pomeni jaz, in “telos”, kar lahko prevedemo kot cilj. Avtoteličen je torej nekdo ali nekaj, ki/kar ima namen v sebi in ne ločeno od sebe. To stanje se seveda razlikuje od stanja nekoga, ki se osredotoča na uvrstitve, rekorde, naslove in zunanja pričakovanja.

Ryan Holiday, sodobni stoik in avtor knjige The obstacle is the way, je nekoč rekel: Delo je zmaga. Kajti vsak od nas lahko lažje nadzoruje trud kot rezultat, ki ga ta trud prinaša. Zato moraš to delati rad. Ryan pravi:

Moraš priti do stanja, kjer je opravljanje dela zmaga, vse drugo pa dodatek.

Tako kot Đoković, se tudi podjetniki včasih znajdemo v težkih situacijah, ko zadeve ne gredo in razmišljamo, da bi obupali. Včasih pomaga en “reality check”, kaj pravzaprav je podjetništvo – kot tale, ki ga je pripravil Daniel Priestley v članku Podjetniških težav ne morete rešiti. Velikokrat pa je potrebno prav to, kar pravi Ryan: da se osredotočimo na vprašanje, zakaj smo šli v podjetništvo, kaj nas je pri tem veselilo in se osredotočimo na – samo delo.

Avtoteličnost: ključ do uspeha?

Ko berete o avtoteličnosti – o ljudeh, ki svoje delo opisujejo kot igro, kot hobi, in za katere se preprosto zdi, da obožujejo to, kar počnejo – si večkrat te njihove besede razlagamo napačno. Včasih mislimo, da imajo srečo in da živijo v neke vrste blaženosti, ker obožujejo, kar počnejo. Dejansko pa ni tako.

Eden izmed takšnih avtoteličnih ljudi je tudi legendarni rolkar Rodney Mullen, ki je star čez 50 in še vedno rolka vsak dan. “So dnevi,” je rekel Rodney, “ko bi preprosto raje ostal noter. Ali pa boli. Ali pa si bolan. Ali pa si samo zanič – ne napreduješ in se počutiš poraženega … Ampak taka je narava ljubezni – v njej je sovraštvo, v njej je bolečina. In to je tisto, kar te pritegne, to je ta magnetna sila.”

V nekem trenutku je med nedavnim finalom na Wimbledonu Đoković jezno udaril s svojim loparjem in ga razbil. Po izgubljenem dvoboju je priznal, da bo potreboval kar nekaj časa, da preboli poraz.

Vendar takšna je narava ljubezni do stvari, ki jih rad počneš: v njej je tudi sovraštvo, v njej je tudi bolečina.

Zato Ryan opozarja, da avtoteličnost ne pomeni stanja blaženosti, kjer ni težav in je vse v najlepšem redu. Gre zgolj za to, da se osredotočiš na ljubezen do tega, kar počneš in zaradi te ljubezni premagaš ovire, ki se pojavljajo na poti.

Večkrat podjetniki pozabimo na svojo ljubezen do podjetništva ali do našega dela, in se osredotočimo zgolj na rezultate in zmage, ki nam uhajajo. Tako izgubimo bistvo našega dela in nekaj, kar je bila ljubezen, postane breme. Ali kot pravi Rodney Mullen:

Vidim ljudi s talentom, z vsemi temi stvarmi, a edina stvar, ki je nimajo, je ljubezen do tega, da bi to počeli zaradi tega.

Brez ljubezni do tega, kar počnemo, je pa težko dosegati res dobre rezultate. Ker je trud, delo, ki je potrebno, da prideš do dobrih rezultatov, brez te ljubezni preprosto preveč naporno, preveč obremenjujoče in potem preprosto – obupaš. Tako kot Đoković, ki je razmišljal, da bi vrgel puško v koruzo.

Ko razmišljate, da bi odnehali, ko razmišljate, čemu to počnem, ko vidite, da stvari ne gredo nikamor – se torej poskusite vrniti k izvoru svoje moči in se vprašati: “Zakaj sem se začel s tem ukvarjati?” Morda boste tako tudi vi obudili ljubezen do tega, kar počnete, se osredotočili na samo delo zaradi dela. In tako prišli tudi do boljših poslovnih rezultatov.

avtor: Sara Brezigar