ZAKAJ VEČINA VODITELJEV DELA PREVEČ IN ŠE VEDNO ZAOSTAJA

Če danes pogledate večino voditeljev, vidite ljudi, ki so nenehno v pogonu. Dnevi so zapolnjeni s sestanki, klici, e-pošto in neprekinjenim tokom odločitev. Vse skupaj ustvarja občutek gibanja, napredka in pomembnosti. In do neke mere to drži.

Ampak če pogledamo nekoliko globlje, hitro opazimo nekaj drugega. Ogromno aktivnosti, bistveno manj resničnega napredka. Mnogi voditelji danes niso utrujeni zato, ker bi delali premalo. Utrujeni so zato, ker delajo preveč stvari hkrati. In pogosto ne tistih, ki bi imele največji učinek.

Problem torej ni v pomanjkanju discipline ali sposobnosti. Problem je v pomanjkanju fokusa.

Največji problem sodobnih voditeljev ni lenoba. Je razpršenost.

Robin Sharma že dolgo opozarja, da voditelj ni tam zato, da počne več stvari, ampak zato, da ustvarja jasnost.

Ko začnete ekipe opazovati skozi to prizmo, hitro opazite ogromno razliko med okoljem, kjer je jasno, kaj je pomembno, in okoljem, kjer je vse približno enako pomembno – posledično pa nič zares ne izstopa.

In tukaj pridemo do neprijetnega vprašanja:

Koliko stvari, ki jih danes počnete, ima dejanski vpliv? In koliko jih počnete zato, ker ste se jih navadili, ker se zdijo nujne ali ker imate občutek, da brez njih preprosto ne gre?

Ko začnete o tem razmišljati iskreno, ugotovite nekaj zanimivega. Večina dneva gre za stvari, ki imajo razmeroma majhen vpliv.

Steve Jobs in brutalno preprost koncept: signal ali šum

Če želimo razumeti, kako izgleda fokus v praksi, je dovolj, da pogledamo način razmišljanja Steva Jobsa. On je na svet gledal precej bolj preprosto, kot si predstavlja večina ljudi.

Obstajata signal in šum.

Signal so tiste redke stvari – običajno tri do pet nalog – ki jih moraš narediti v naslednjih 18 urah, kolikor si buden. Ne naslednji teden. Ne naslednji mesec. Danes.

Če teh nekaj stvari narediš, si zmagal dan. Če jih ne narediš, potem v resnici ni pomembno, koliko drugih stvari si opravil. Nisi naredil tistega, kar je bilo ključno.

Vse ostalo je šum.

In prav na tej točki večina ljudi izgubi fokus. Ker je šum glasen. Neprestano nekaj utripa, zvoni, zahteva pozornost in ustvarja občutek nujnosti.

Zakaj je šum tako nevaren

Šum ima eno zelo nevarno lastnost: daje občutek produktivnosti.

Poln urnik, veliko sestankov, hitro odgovarjanje na sporočila in konstantno “gašenje požarov” ustvarjajo občutek, da smo pomembni in učinkoviti. Ampak trg ne nagrajuje aktivnosti. Nagrajuje rezultat.

In rezultat skoraj vedno pride iz zelo majhnega števila pravih odločitev in dejanj.

Steve Jobs tega ni samo učil. To je živel skoraj ekstremno dosledno. Večino časa in energije je usmerjal v redke stvari, ki so dejansko premikale podjetje naprej.

Apple ni postal eno najvrednejših podjetij na svetu zaradi tega, ker bi počel več stvari kot konkurenca. Ravno nasprotno. Pogosto so jih počeli manj – ampak z bistveno več fokusa.

Podoben način razmišljanja je imel tudi Warren Buffett. Buffett je večkrat povedal, da je razlika med uspešnimi in res izjemno uspešnimi ljudmi v tem, da slednji rečejo “ne” skoraj vsemu.

Večina njegovega dneva ni zapolnjena s sestanki in kaosom, ampak z branjem, razmišljanjem in fokusom na nekaj ključnih odločitev.

To je popolno nasprotje kulture nenehne zaposlenosti, ki jo danes pogosto zamenjujemo za učinkovitost.

Elon Musk: ekstremni fokus v praksi

Podoben vzorec danes vidimo pri Elonu Musku.

Musk svoj dan organizira skoraj izključno okoli stvari, ki imajo neposreden vpliv na napredek njegovih podjetij. Vsaka ura, vsak sestanek in vsak fokus morajo imeti konkreten učinek.

Govorimo o človeku, ki hkrati vodi podjetja, kot sta Tesla in SpaceX.

Takšni rezultati niso posledica tega, da bi delal bistveno več kot drugi. So posledica tega, da skoraj ne troši energije za stvari, ki niso ključne.

Če pogledamo največje dosežke v zgodovini podjetništva, vidimo podoben vzorec znova in znova. Največji premiki niso nastali zaradi tega, ker bi ljudje počeli ogromno različnih stvari.

Nastali so zato, ker so znali skoraj vse ignorirati.

To je bistvo fokusa: zaščititi svojo energijo za stvari, ki imajo največjo težo.

Večina voditeljev tega ne naredi

In tukaj pridemo do neprijetnega dela: večina voditeljev razume idejo fokusa, vendar je ne živi. Zakaj? Ker je šum udoben.

Šum omogoča, da si ves čas zaposlen. Ti daje občutek napredka. Omogoča tudi to, da se izogneš težkim odločitvam o tem, kaj je res pomembno – in čemu boš moral reči ne.

Ampak resnični napredek skoraj vedno zahteva izključevanje.

Ne potrebujemo nujno več časa, več idej ali več strategije. Velikokrat potrebujemo predvsem pogum, da odstranimo nepomembno.

Steve Jobs ni bil izjemen zato, ker bi delal več kot drugi. Bil je izjemen zato, ker je znal ignorirati skoraj vse.

Fokus ni samo osebna disciplina. Je voditeljska odločitev.

Tukaj pa pridemo do nečesa, kar večina voditeljev podcenjuje. Ni dovolj, da imamo fokus samo mi. Kot vodje določamo, kaj je v organizaciji sploh pomembno. Če sami ne ločimo jasno med signalom in šumom, se to takoj prenese na ekipo.

Ljudje začnejo delati preveč stvari hkrati. Neprestano preklapljajo med prioritetami. Lovijo roke. Ustvarjajo ogromno aktivnosti, medtem ko se ključne stvari premikajo bistveno počasneje, kot bi se lahko.

Ko pa je fokus jasen, se zgodi nekaj zelo zanimivega. Odločitve postanejo hitrejše. Energija se ne razprši. Ekipa ve, kaj pomeni dobro opravljeno delo.

In prav zato fokus ni samo osebna disciplina. Je ena najbolj konkretnih voditeljskih odločitev, ki jih sprejemamo vsak dan.

Vprašanje za dobro jutro

Katere so tiste tri do pet stvari, ki imajo danes največji vpliv? To je vprašanje, ki bi si ga morali postaviti vsako jutro.

In še pomembneje je, da imamo ves čas v mislih vprašanje: Katere stvari so samo šum?

Večina podjetij ne potrebuje več aktivnosti. Potrebuje več jasnosti.

Prav ta sposobnost loči podjetja, ki samo delajo, od podjetij, ki zares napredujejo in kjer skupaj s podjetjem rastejo tudi ljudje.

Ali ste se danes že vprašali, katere so tiste tri do pet stvari, ki imajo danes največji vpliv na vaš uspeh in napredek? Če se slučajno še niste, veste, kje začeti. 😉

Avtor: Sara Brezigar