KO SE STRAH ODLOČA NAMESTO VAS

Oziroma, povedano drugače, ne dovolite, da bi strah odločilno vplival na vaše odločitve.

Naj vam ponazorim, kaj s tem mislim s Helenino zgodbo.

Nekega dne je Helena hodila po stopnicah proti pisarni dekana. Ugotavljala je, da je po istih stopnicah verjetno hodila že tisočkrat, vendar nikoli tako težko in s takšnim razlogom. Bil je dan, ko naj bi izvedela, ali bo na univerzi prejela redno profesuro.

V akademskem svetu je pridobitev naziva redni profesor nekaj podobnega, kot če bi postal “partner” v svetovalnem podjetju. Pomeni resen strokovni dosežek.

Ko se je Helena vzpenjala po stopnicah, je verjela, da so njene možnosti zelo dobre. Toda v akademskem svetu – in tudi povsod drugje – nikoli ne moreš biti povsem prepričan.

V trenutku, ko je Helena zagledala dekana, je že vedela, da bo deležna dobre novice. “Helena,” je začel dekan ter nadaljeval: “Verjetno že veš, da imam zate nekaj dobrih novic! Pravzaprav gre za dve dobri novici.”

Njen um je začel begati – dve dobri novici? Helena namreč ni bila najbolj potrpežljiva oseba na svetu, nekateri so jo označili za obsesivno, zato jo je vsaka negotovost, tudi takšna, ki bi se verjetno razrešila v naslednjem delčku sekunde, spravljala v zadrego. “Dve novici?!”

“Da,” je rekel dekan in nadaljeval: “Predvidevam, da prvo že veste: odobrena vam je bila zaposlitev na mestu rednega profesorja. Priporočila strokovnjakov z vašega področja so vas podprla, vsi tukaj menijo, da ste rock zvezda. Čestitke za izjemno zaslužen dosežek!”

“In ko je že govora o vašem statusu rock zvezde,” je nadaljeval dekan, “Z vami sem želel govoriti še o eni stvari. Kot veste, iščemo nekoga, ki bi skupaj z menoj vodil fakulteto, da bi se lahko jaz osredotočil na zbiranje sredstev in promocijo. Želel sem vam povedati, da sem se pogovarjal s predsednikom in rektorjem univerze. Odločila sva se, da ste vi, Helena, odlična kandidatka za mesto višjega strokovnega sodelavca dekana!”

Helena je bila šokirana. Bila je počaščena, da so jo tako cenili, saj je bil v akademskem svetu položaj višjega prodekana precej prestižen naziv. Vendar je ravno pred minuto dobila naziv redne profesorice! In zdaj – veliko napredovanje na delovno mesto, o katerem ni vedela popolnoma ničesar?!

Možgane so ji preplavile stresne misli: “Kako lahko menijo, da bom opravljala to delo? Ni ravno nekaj po mojem okusu.” V možgane se ji je prikradla še druga misel: “Nikoli ne bom mogla opravljati svojega akademskega dela – tistega, ki mi je resnično pomembno.”

Strah paralizira ali opija

Večina izmed nas se je kdaj v življenju že znašla v Heleninih čevljih, ko so nam ponudili delovno mesto, vlogo ali priložnost, ki je bila vznemirljiva, vendar se nam je hkrati zdela strašljiva – in vsekakor izven naše cone udobja. V zadnjem letu sem opravil številne intervjuje z ljudmi iz različnih poklicev o njihovih izkušnjah, ko so poskušali izstopiti iz svoje cone udobja. Ko so ljudje pod stresom, so nagnjeni k pretiravanju – bojijo se najhujšega, in si npr. mislijo “ojoj, v tej vlogi mi bo popolnoma spodletelo”. Hkrati pa, paradoksalno, pogosto fantazirajo in se osredotočajo na (enako nerealen) ideal, kot npr. “postal bom čudežni deček in rock zvezda – najboljši posameznik, ki je to kdajkoli počel…”.

Da se izogibamo situacijam, ki nas strašijo, je najbolj naravna stvar na svetu. Ko vidimo medveda, pred njim bežimo. Vidimo leva in bežimo pred njim. Težava nastane, ko to isto reakcijo boja in bega uporabimo v situacijah, ki ne ogrožajo našega življenja, kot je na primer prevzemanje nove vloge v poslovnem svetu. Ko se izogibamo priložnostim, ki nas strašijo, si zagotovo začasno oddahnemo od tesnobe in strahu. Hkrati pa s tem tudi omejimo resnične priložnosti za svojo karierno rast.

3 vprašanja o spremembah

Odkril sem, da je v takšnih situacijah, ko ste pred veliko in zastrašujočo spremembo, o kateri razmišljate, najbolj učinkovito, da si zastavite tri preprosta vprašanja:

– Kakšen je moj scenarij sodnega dne?
– Kakšen je moj sanjski scenarij?
– Kakšen je moj najbolj realističen scenarij?

Postavljanje teh treh vprašanj in iskreni odgovori nanje vam bodo omogočili jasen pogled na izzive, ki so pred vami.

Helena je na primer spoznala, da je v svojem razmišljanju in fantaziranju nihala med dvema zelo nerealističnima skrajnostma. Po eni strani jo je bilo strah, da bo brez predhodnih izkušenj na novem delovnem mestu popolnoma neuspešna (t.i. scenarij sodnega dne). Po drugi strani so se ji porajale misli, da bi za uspeh morala biti čudežni deček od prvega dne, kar so enako nerealne sanje kot scenarij sodnega dne.

Na koncu je Helena z uporabo teh treh vprašanj prepoznala napake v svojem pretiranem razmišljanju in ugotovila, da obstaja veliko bolj realistična srednja pot: da se bo verjetno včasih borila z delom in se počutila preobremenjeno, da pa se ji bodo drugi vidiki nove vloge zdeli vznemirljivi.

Na koncu Helena ponujenega delovnega mesta ni sprejela, vendar ne zaradi strahu. Spoznala je, da je v resnici rada poučevala in raziskovala, ponujeno delo pa bi jo od tega oddaljilo. Vendar je to o sebi lahko odkrila šele, ko se je osvobodila obsesivnega in pretiranega razmišljanja. In to je morda največja lekcija: ne dovolite strahu, da odloča namesto vas.

avtor: Andy Molinsky