Intervju z Andrejem Klančarjem, KLANČAR ŽERJAVI d.o.o.
Preberite si intervju, kjer nam je Andrej zaupal uspešno zgodbo, ki jo piše s svojo ekipo.
Andrej Klančar je lastnik podjetja Klančar Žerjavi, d.o.o., ki se ukvarja s široko ponudbo opreme za gradnjo (več kot 90 žerjavov, gradbeni odri, steberna dvigala, ograje, kontejnerji …). Stranki pomagajo s strokovnim svetovanjem, servisom ter profesionalnim odnosom.
Posel v gradbeništvu jim je uspelo ohraniti več kot 40 let in trenutno se približujejo številki 25 zaposlenih. In iz 300.000 EUR letnega prometa so v letu 2021 prišli na 4 milijone Eurov.
Leta 2008 ste prevzeli podjetje od očeta. Kako se je vse skupaj začelo?
Nikoli si nisem mislil, da bom prevzel očetovo podjetje. Tudi z njegove strani ni nikoli bilo nobenega pritiska ali namigovanja v to smer. Lahko bi rekli, da sem imel precej svobode glede tega.
Začelo se je, ko sem šel študirat v tujino. En semester sem imel ogromno časa, to je bilo nekje leta 2006. Vse panoge so bile takrat že skoraj prisotne na internetu, razen gradbeništva, kjer pa praktično takrat še niso vedeli, kaj je miška ali elektronska pošta.
V tistem času sem se na lastno pest odločil in kontaktiral prijatelja, da bi naredil spletno stran za očeta.
Naredili smo spletno stran in že po dveh mesecih je bil oče čisto začuden, saj je dobil klic na podlagi internetne strani, kjer je stranka naročila najem žerjava. Takrat je bila to zame velika potrditev, da jaz, kot mulec, lahko vplivam na boljše poslovanje. Potem so bile tukaj še male drobtinice, od tega, da oče ni imel digitalnega bančništva, ni imel logotipa, ničesar. Najprej se samo učiš teorijo in o tem niti ne razmišljaš. Potem pa vidiš potencial, kaj vse bi lahko naredi.
Z očetom sva se pogovorila, da sedaj bi bil pa resnično čas, da nekoga zaposlimo, ker do zdaj je bil vedno sam.
Treniral sem košarko 9 let, kjer sem bil naučen, da ekipa zmaguje. Vedno sem imel vizijo: če bom imel podjetje, bom imel ekipo. Tako sem začel posel s svojim najboljšim prijateljem, ki je zelo tehničen tip človeka in s pravimi vrednotami. Povabil sem ga, da skupaj pišemo uspešno zgodbo. To je bil prvi tak korak, ko se je podjetje začelo obnašati drugače. Oče ni želel ekipe, ni želel te odgovornosti. Jaz pa sem si rekel: če grem v podjetništvo, potem grem v to smer.
Kakšno je bilo stanje, ko ste začeli?
Oče je postavil temelje, dostop do znanja. Dobil sem 14 žerjavov, kar ni malo. Ne predstavljam si, da bi začel z nič. Dobil sem 500 EUR na TRR in dobil sem gospodarsko krizo, ki je bila največja v gradbeništvu.
Ampak vseeno je bila to izjemna priložnost. Sam pri sebi sem si rekel, da v vsaki vojni se rodijo zmagovalci. Takrat je bilo izredno dobro, da je bilo podjetje majhno, ker si fleksibilen. In kar je bilo še dobro, je to, da nisem bil razvajen.
Meni je bilo normalno, da za vsak posel kličeš 10x, da pišeš in pišeš itd. To veščino sem dobil, ko sem delal v mrežnem marketingu kot študent. Tam sem se zelo veliko naučil, kot npr. ekipnega dela, premagovanja blokad v glavi …
S čim se točno ukvarja vaše podjetje?
Naše podjetje poskuša pohitriti in poenostavljati gradnjo, oziroma poskuša biti desna roka učinkovitim gradbiščem. Gradbincem svetujemo, kako varneje in hitreje graditi. Enostavno poskrbimo za vse od A do Ž, in zato je potreben samo en klic z eno osebo, ki je vaš skrbnik.
Kaj je ključ vašega uspeha?
Drznost, drugačnost ter odnosi – ekipni duh. Veliko mi pomenijo odnosi in pri tem sem si izbral vrhunsko ekipo.
Katere veščine so bile potrebne, da ste stopili uspešno na podjetniško pot?
Od staršev sem dobil marsikaj, čeprav se človek tega vedno niti ne zaveda. Odnos do denarja, odnos do zaslužka, da strankam pomagaš rešiti probleme. Od očeta sem dobil tudi “pozitiven odnos do problemov”. Nikoli ga nisem videl zaskrbljenega, da bi tarnal brez pravega vzroka. Starša sta me vzgajala skozi delavnost.
Delavnost sem dobil tudi pri športu, ker ne moreš biti športnik, če nisi delaven. Tam se navadiš porazov, naučiš se, da rezultati ne pridejo takoj. Lahko zdaj na primer pol leta veliko in trdo treniraš, ampak rezultatov kljub temu ne bo na prvi in drugi tekmi, ampak bodo z zakasnitvijo. To se mi je vleklo tudi čez podjetniško zgodbo, ker vse sem delal dolgoročno.
Prava ekipa je gotovo zelo pomemben dejavnik pri uspehu podjetja. Kaj pa je tisto, kar vaše podjetje dela uspešno?
Težko je biti objektiven, to so bolj moje domneve. Verjetno to, da nenehno delam na sebi, ker ko rastem jaz, raste tudi podjetje. Veliko delam na mehkih veščinah, kar pomeni, da se ne učim samo o trženju, računovodstvu, ampak bolj o psihologiji, dojemanju čustev, asertivnosti itn.
To znanje širimo tudi po ekipi. Trenutno gremo proti številki 25 zaposlenih, kjer imam pa še vedno najboljše prijatelje v podjetju, poročno pričo…, vse v nasprotju s tem, kar vsi govorijo. Lahko, da se bo to en dan vse spremenilo, ampak trenutno ne kaže v to smer.
Kako nam to uspeva? Mogoče zaradi vseh teh znanj, ne vem.
Kakšen vodja pa ste?
Imam se za sodobnega vodjo in ne za starodobnega direktorja. Velik poudarek dajem na to, da se imamo dobro. Posameznika se ne gleda kot številko, ampak resnično kot človeka. Iz vsakega želim izvleči maksimalno, ampak tukaj ne govorimo o produktivnosti, ampak da razvijajo talente, da ozaveščajo stvari. Zadnje izobraževanje smo imeli na temo čustvene inteligence. To direktno nima nobene povezave s podjetjem. Ima pa posredno na dolgi rok in to ogromno. Ko vidiš, ko začnejo sodelavci »dream team-a« drugače komunicirati, kako jim to pomaga v privatnem življenju in v službi – s tem je moj namen dosežen.
Vedno sem rekel, da tisti, ki vstopi na barko Klančar in jo potem zapusti, da jo zapusti kot boljši človek.
Kako to mislite – kot boljši človek?
Ko grem na dopust, podjetje diha z istimi pljuči, kot pa takrat, ko me ni. Dosegel sem to, da so ljudje opolnomočeni. Oni razvijajo to podjetje tako močno, da še jaz ne dohajam čisto vseh stvari. Cilj je, da se sodelavci maksimalno razvijejo. Jaz sem bolj kot dirigent in občasno malce dvignem tempo ali pa ga spustim. Cilj mi je, da se oni razvijajo.
Moj najboljši prijatelj je začel kot monter. Sedaj je vodja 7 sodelavcem in hodi na razna izobraževanja o vodenju. To je velik proces, da prideš od tega, da si prej bil »monter« in do tega, da si sedaj vodja in si soodgovoren za njihovo delo.
Kaj je bil največji izziv, s katerim ste se soočili na vaši podjetniški poti?
Največji izziv? Verjetno na začetku podjetništva (kriznega obdobja), ko živiš resnično iz meseca v mesec, ko vsak EUR, ki pride na TRR, ga tudi zapusti. Precej velik izziv na začetku je bilo tudi zaposlovanje.
Ali bomo sposobni zaslužiti za plačo? Kaj, če ne bomo?
Kasneje, ko zaposliš 3, 4 ter 8 oseb, potem dobiš zaupanje vase, ker vidiš, da ti gre in ne delaš več toliko drame s tem.
Velik izziv je tudi prenašanje odgovornosti. Jaz sem šel od začetka: montiral sem žerjave, urejal račune, torej vse.
Ko rasteš, pa moraš spustiti naloge in brez zunanjega izobraževanja resnično ne vem, kdaj bi točno razumel, da lahko tudi prodajo spustim iz rok.
Zaposlovanje in delegiranje sta dva takšna res velika izziva, s katerima sem se moral soočiti.
Vedno znova se vračava k izobraževanju…
Res je. Vedno, ko imaš problem oz. izziv, imaš problem z znanjem. Vedno te znanje omejuje, nič drugega. Te izzive pa lahko premagaš skozi izobraževanja, knjige, podcaste, še bolje pa z mentorjem. Jaz sem ga v bistvu iskal cca. 8 let.
Meni je zelo pomembno, da ima mentor podobne vrednote. Počasi sem prišel do dveh močnih mentorjev, kjer mi sestanek z enim od njiju vzame cca. od 45 minut do 1 ure časa. V tem času mi naredi takšne premike v glavi, da si skrajšam ciljno pot za pol leta, včasih tudi za eno leto.
Kateri je bil najboljši poslovni nasvet, ki ste ga prejeli?
Profesor v Nici mi je rekel: »Dragi moji študentje, en nasvet vam dam. Zaupajte ljudem. Nož v hrbet boste dobili, ampak to ga boste dobili v vsakem primeru. Precej bolje pa boste šli skozi življenje, če boste zaupali.« Podobno je bilo pri očetu. On ni toliko govoril, kolikor je ravnal – z zaupanjem.
Dejansko greš s pozitivnim pristopom do ljudi in to ti v večini primerov vračajo. Vmes pride hladen tuš, ampak hladen tuš se zgodi v vsakem primeru.
Da ne bo to kdo narobe razumel. Še vedno mora biti neki pozitiven controlling. Skozi leta sem se naučil, da to ni nič slabega. Controlling je kot trener, ki svojo ekipo trenira. Na tekmi pustiš, da se stvari dogajajo. Seveda, ko pa vidiš, da so preobremenjeni, da mogoče gredo v napačno smer, takrat pa narediš odmor, kjer poveš, da obramba ni bila v redu, da je tukaj treba narediti napad…
Kot trener zaupaš fantom, da bodo dali 100 % od sebe. Če tega trener ne da igralcem, ni teorije, da bodo prišli do vrhunskega rezultata.
Katera je najljubša knjiga, ki ste jo prebrali in vam je ključno pomagala v poslu?
Najbolj mi je ostala v spominu knjiga Skrivnost. To je začetek tega, kaj lahko z mislimi manifestiramo. Seveda poudarjam, da samo pozitivno razmišljanje ne pomaga nič.
Druga, ki je na meni pustila pečat in za katero želim, da bi jo prebrali vsi najstniki in študentje, pa je Bogati očka, revni očka, avtorja Roberta Kiyosaki. Zdi se mi, da finančne pismenosti resnično kronično primanjkuje.
Kakšen nasvet bi dali nekomu, ki začenja svojo poslovno pot?
Prvič – pogum. Ne bojte se. Grizite, grizite, vrzite se v reko in plavajte.
Drugič – delajte stvari na dolgi rok.
Če boš delal na dolgi rok, ti ne more ne uspeti. Lahko se ti bo vmes zataknilo, imel boš neuspehe… Meni so bistveno bolj pri srcu podjetja s tradicijo, ki preživijo tudi hude čase – se pravi dolgoročnost.
Poglejmo si primer hujšanja oziroma fizične pripravljenosti. Na primer, da ti v 2 mesecih izgubiš 15 kilogramov. To ne pelje nikamor, ker je prevelik ekstrem, ki dolgoročno ni vzdržen. Se pravi, ko začneš hujšati, si želiš spremembo načina življenja. Se pravi, da se ne odrečeš vsemu, ampak si prilagodiš način življenja tako, da si vsak dan bolj v formi. Še zmeraj se veseliš, spiješ malo alkohola, poješ sladico, torej še vedno živiš.
Tako je tudi v poslu. Ni v redu, da se greš ekstreme za dve do tri leta, ker potem tega tempa ne zdržiš več. V tem primeru si na koncu samo še bolj nesrečen.
Mi smo že tolikokrat premaknili mejo, ko je bila le-ta precej nemogoča. In ko sedaj pogledaš nazaj, se vprašaš, kaj vse še lahko naredimo.
Se pravi pogum, dolgoročnost, vztrajnost ter pošten namen.
In če se za konec zazreva še v prihodnost: katere trende/spremembe opažate na trgu, ki bodo ključno vplivali na poslovanje v naslednjem desetletju?
Obvladovanje delovne sile oziroma kdo bo znal bolje graditi ekipe, jih ohranjati in motivirati.
Poglejmo športnike, rock zveze, poslovneže… Vedno je v ozadju izjemna ekipa, vedno. Nikoli ni posameznik, ki zmaguje. Tim Gajser, večkratni svetovni prvak v motokrosu, ima vrhunsko ekipo. Povsod je v ozadju ekipa.
Študije so pokazale, da aktiven zaposleni naredi 70 % več oz. boljše rezultate. Če podjetja delajo pasivno, če zaposleni delajo samo tisti higienski minimum, potem enostavno ne morejo biti leaderji. Nekdo bo prišel, ki bo znal te ljudi motivirat.
Komentarji
// The comment Query $comments_query = new WP_Comment_Query(); $comments = $comments_query->query( $args ); // Comment Loop if ( $comments ) { foreach ( $comments as $index => $comment ) { if($index == 3) break; if ( empty( $comment->comment_author ) ) { $user = ! empty( $comment->user_id ) ? get_userdata( $comment->user_id ) : false; if ( $user ) { $author = $user->display_name; } else { $author = __( 'Anonymous' ); } } else { $author = $comment->comment_author; } echo '' . $author . '
' . '' . $comment->comment_content . '