KAKO SPODBUDITI PODJETNIŠKO RAZMIŠLJANJE PRI VAŠIH OTROCIH?

INTERVJU  z ravnateljico IES Ljubljana mednarodna šola Katharine Knott

Vsi, ki smo podjetniki, vemo, da je to izjemno dobra pot, ki ti v življenju prinese veliko svobode, ustvarjalnosti, možnosti osebnega razvoja in tudi zadoščenja. Zato tudi večkrat razmišljamo, kako bi podjetnost spodbudili pri svojih otrocih. Zavedamo se namreč, da je podjetnost danes bistvenega pomena za uspeh v življenju. V podjetništvu brez nje ne gre, uspešna podjetja pa prav tako pri vodilnih kadrih iščejo ljudi, ki so podjetni, usmerjeni v akcijo in se ne bojijo tveganj.

Najpogosteje naš šolski sistem podjetnosti ne razvija. Velikokrat jo celo zavira, saj je bil ustvarjen zato, da odgovarja drugim potrebam – da ustvarja poslušne delavce za delo v tovarnah.

V tej oceni se z nami strinja tudi ravnateljica mednarodne šole IES Ljubljana Katharine Knott, ki prepogosto slabost javnih šol pojasnjuje takole: “Sistem javnih šol je ustvarjen na podlagi veščin za 19. stoletje, za delavce v tovarnah; za ljudi, ki naj ne bi razmišljali in delali stvari drugače, temveč eno in isto stvar ponavljali spet in spet. Ustvarja otroke, ki ne sprašujejo, in delajo, kar se jim naroči. Vendar to ni tisto, kar danes potrebujejo otroci.”

Ker nas je o tej temi zanimalo nekaj več, smo se k njej povabili na pogovor, da bi ugotovili, kako so se na njihovi šoli lotili izobraževanja otrok za prihodnost in razvijanja veščin, kot so usmerjenost v akcijo, kritično razmišljanje, ustvarjalnost, sposobnost sprejemanja tveganih odločitev in drugih, ki so ključne za uspeh v življenju.

Ko se pripelješ pred IES Ljubljana mednarodno šolo, najprej preseneti sama gradnja, ki je videti kot večja sodobna stanovanjska hiša. Na idilični lokaciji ob prostranem travniku in na obrobju gozdička pri Podutiku, šolo obiskujejo otroci od 11. meseca do 8 let, vsako leto pa šola dodaja še en razred.

Skupine so majhne, štejejo do deset otrok, povezuje pa jih med drugim tudi njihova ravnateljica Katharine Knott. Na šoli je prvo leto, pred tem je bila 4 leta v šoli St. John’s, eni od sestrskih šol v Angliji. Pred tem je poučevala drugod po Angliji, pa tudi v Istanbulu, Amanu in Ankari, kjer je dobro spoznala delovanje mednarodne šole v različnih okoljih in kulturah. Začeli smo pogovor tam, kjer nas kot podjetnike najbolj žuli – pri veščinah, ki jih bodo naši otroci potrebovali v življenju.

Katere veščine se vam zdijo najbolj pomembne za uspeh v 21. stoletju?

O tem je bilo že veliko razprav. Nekateri te veščine označujejo tudi kot “Google veščine”. Ni dvoma o tem, da se delovna mesta in potrebe razvijajo hitreje, kot si to lahko predstavljamo.  Prav tako je veliko tudi statistik, ki pravijo, da bosta dve tretjini delovnih mest, ki jih poznamo danes, v prihodnosti izginili in jih bodo nadomestila nova.

Tisti del delovnega mesta, ki ga danes predstavlja neko znanje, bo postalo čedalje manj pomembno. Zato je potrebno otroke pripraviti na to, da bodo sposobni izvajati naloge, ki danes še ne obstajajo.

Pomembne so prilagodljive veščine, ki jih lahko uporabijo v vsaki situaciji, ne le v službi, temveč v življenju nasploh.

Kot na primer? (Nam lahko opišete eno izmed teh veščin?)

Na primer kritično razmišljanje je danes izjemno pomembna veščina, saj smo ves čas in z vseh strani bombardirani z najrazličnejšimi informacijami, z lažnimi novicami in drugim. Otroke učimo uporabljati internet in jih tudi podučimo, da morajo biti previdni, diskretni. Tako da razumejo, da morajo preveriti, kar preberejo in ne morejo kar predvidevati, da bo že prvi članek, ki ga bodo dobili predse, pravilen.

Veliko je načinov, kako se to lahko naredi. Mi smo v razredu npr. to spoznavali tako, da smo za neko zelo visoko stolpnicco na štirih različnih straneh našli štiri različne podatke o njeni višini. Z lahkoto otrokom to pokažemo. A težje je zagotoviti, da bodo tako tudi razmišljali in izbrali od vsega tisto, za kar je najbolj verjetno, da je resnično. Kritično mišljenje je zelo pomembno in na tem veliko delamo.

Katere so še druge veščine poleg kritičnega mišljenja, ki se vam zdijo danes zelo pomembne?

Sodelovanje. In hkrati sposobnost, da se znajdejo tudi sami. Samostojnost je veščina, ki jo spodbujamo ves čas, tudi pri najmlajših otrocih. Prav tako, da so samoiniciativni, da poizkušajo nove stvari. Vse to so zelo pomembne spretnosti in lastnosti.

Veliko je danes govora tudi o veščinah reševanja problemov…

Spretnosti reševanja problemov so z vidika načina našega poučevanja ena od veščin, ki jih pri otrocih lažje razvijamo. A pri tem ni pomembna le sama rešitev težave, s katero se soočamo, temveč so pomembne vse veščine, ki jih za to potrebujemo – preizkušanje, vztrajnost, trdoživost (resilience, op.a.), samo-ocenjevanje. Vse to intenzivno razvijamo pri otrocih.

Spodbujamo jih, da sami rešujejo svoje težave. Ko imaš v sobi osem ali devet otrok in dva odrasla, je težko, da ne vskočiš prav vsakič. Moraš se usesti nazaj in jim pustiti, da sami ugotovijo, da se stolp prevrača pač zato, ker je na dnu najmanjša kocka. Najlažje je vskočiti in povedati, kako je treba narediti, a treba je vdihniti, jim dovoliti, da raziskujejo, in poskusijo različne možnosti. To je podlaga za uspešno razreševanje težav – trdoživost, ponovno poizkušanje, vztrajnost.

Tudi fleksibilnost je danes nedvomno ena od ključnih veščin: naši otroci se ves čas soočajo z različnimi starostnimi skupinami, različnimi odraslimi, različnimi jeziki. Zato so prisiljeni razvijati fleksibilnost – potrebna je že pri preprosti odločitvi, kako pristopijo do nekoga, kateri jezik uporabijo, na kakšen način ga ogovorijo.

V takšnem fleksibilnem kreativnem okolju sta vztrajnost in trdoživost še posebej pomembni.  V takem okolju moraš vztrajati, preizkušati različne možnosti ter biti tudi dovolj samozavesten.

Menim, da je darilo, ki ga damo našim otrokom, prav samozavest.

Otroci vedo, da ima to, kar povedo, neko vrednost. Da je to nekaj, na čemur so delali, nekaj, kar so dosegli. Vedo, da bodo drugi cenili, kar je v ozadju tega, in da so v okolju, ki jih podpira.

Vedno stremimo k temu, da bi našli ravnovesje med tem, da nudimo konstruktivno podporo in da ima naša pohvala neko vrednost. Da ne gre za običajne fraze.

In kako začnete takšne veščine – kot so vztrajnost, trdoživost, samozavest – razvijati že pri otrocih, ki so stari šele 11 mesecev?

Na začetku vsekakor z izkušenimi ljudmi. Naši učitelji so sposobni in izkušeni ter delujejo v skladu z etosom šole. Če boste vstopili v našo šolo, boste v njej videli samostojne otroke in to je za nas prvi korak. Od njih se pričakuje, da bodo kaj naredili, kot na primer to, da po obroku pospravijo za sabo. To se sicer od njih pričakuje, a hkrati jim to tudi da možnost, da pokažejo, da nekaj lahko naredijo in da se ob tem počutijo dobro. Isto je z obuvanjem čevljem ali s tem, da se oblečejo.

Začnemo torej s temi čisto osnovnimi veščinami, ki jih lahko najmlajši razumejo in vadijo. Te veščine se stopnjujejo vse do naših starejših otrok, ki si sami postrežejo hrano in nato sami pospravijo, so samostojni in odgovorni za lastni prostor.

Javna šola je v glavnem osredotočena na izobraževanje, bolj kot na vzgojo. Kako vi gledate na to?

V šoli smo zelo pozorni na socialne veščine otrok. Zavedamo se, da so v življenju zelo pomembne. Vedno jih spodbujamo, da rečejo hvala in prosim, da so vljudni do svojih prijateljev, da delijo, da se izmenjujejo, da počakajo, da pridejo na vrsto – slednje je še posebej težko (smeh).

Spodbujamo jih, da skrbijo drug za drugega in o tem veliko govorijo. Veliko pojejo. Imajo rutine in pesmi, ki jim pomagajo, da se počutijo kot del neke negovane skupine in skupine, za katero je lepo poskrbljeno.

Mislim, da je bil Brian Tracy tisti, ki je svojčas rekel, da uspešni ljudje vedno iščejo priložnosti, da bi pomagali drugim. Neuspešni pa se vedno sprašujejo, kaj bodo imeli od tega. In verjetno se razvoj te miselnosti, da uspešnost pomeni sposobnost, da drugim prinašaš neko dodano vrednost, začne pri preprostih socialnih veščinah in skrbi za sočloveka… Ko že govoriva o uspehu in neuspehu – kaj vam pomeni neuspeh? Kaj otroke učite o neuspehu?

Učimo jih ozavestiti, da nekaj ni dokončno. Da neuspeh ni dokončen. Ideja o tem, da je treba poizkusiti spet in spet, je globoko usidrana v etos šole, skupaj s raziskovanjem, reševanjem izzivov, vse je povezano s poizvedovanjem.

Če gre karkoli narobe, si to ogledaš, ugotoviš, zakaj je do tega prišlo in poizkusiš na drugačen način. Menim tudi, da je to del skrivnosti samozavesti pri otrocih. Vedo namreč, da če bodo nekaj storili narobe, lahko ugotovijo, kako doseči, da bo prav. Pri tem se tudi zavedajo, da bodo ob tem dobili tudi potrebno podporo.

In morda ta “prav” sploh ne obstaja. In če se za nek način odločijo in to deluje, zakaj bi od njih zahtevali, da to naredijo na nek drugačen, točno določen način?

Težko si predstavljam, kako to izgleda v praksi…

Vzemiva kot primer “cookie cutter art” (umetnost izdelave piškotov z modelčki), ki se pogosto uporablja pri poučevanju. Recimo, da brskate po Pinterestu in vidite prisrčno idejo, ki bi jo radi realizirali s skupino svojih otrok. In nato vseh 25 otrok izdela popolnoma enak izdelek. Recimo voščilnice za materinski dan – Pinterest je prekrit z odličnimi idejami zanje in vse so videti enake.

Če si v takšnem primeru otrok, ki ne zna tako dobro izrezovati, ali otrok, katerega mama ima rada nekaj drugega, je to neuspeh. Če to nalogo uokviriš drugače in jim pokažeš primer iz Pinteresta ter jim pomagaš do ideje tako, da jih vprašaš, kaj imajo njihove mame rade, na koncu dobiš kot rezultat voščilnice, ki so vse “uspešne”, saj je otrok o tem razmislil, imel v mislih ob tem svojo mamo in poskusil uresničiti to idejo. Na ta način dobijo otroci priložnost za uspeh in to pri nalogi, kjer si zares želijo uspeti.

Je torej vsa umetnost v tem, da ustvarjamo priložnost za uspeh? Ali je treba početi še kaj drugega, da otroke pripravimo, kako naj se soočijo z neuspehom?

Še posebej starši danes čutijo to veliko potrebo, da bi vsakič posredovali in preprečili svojemu otroku, da bi se počutil slabo.

Moramo jim pustiti, da izkusijo neuspeh ali to, kako je, ko se jim nekaj ne izide. Na ta način bodo dobili priložnost razrešiti neko težavo. In če vskočite in jih odrešite tega občutka neudobja, se nikoli ne bodo naučili, kako naj se soočijo s tem občutkom in kako razrešiti težavo. To je podlaga za trdoživost. In to je nekaj, s čimer se soočamo tudi pri nas.

Pri neuspehu gre za to, da otroke naučimo, kako naj se soočijo s temi občutki, saj si starši tako močno prizadevajo, da bi otroke pred njimi obvarovali in si ves čas želijo, da so srečni in nasmejani.

Vendar v življenju se bodo soočili s številnimi čustvi in otroštvo je čas, ko jih morajo spoznati.  Na družbenih omrežjih se je prav zdaj razvilo odlično gibanje, ki spodbuja k temu, da pustimo otrokom, da se kdaj tudi dolgočasijo. Ves čas se namreč stremi k temu, da so otroci polno zasedeni z nekimi aktivnostmi.

Kasneje v življenju lahko nelagodne občutke, občutke nezadovoljstva oziroma to, da nismo srečni prav ves čas, razumemo kot neuspeh. Enako je pri Facebook generaciji – če pogledamo tja, bodo povsod fotografije oseb, ki so vedno srečne in počutiš se …

… slabo? (smeh)

Ja. Zelo je pomembno, da otroke naučimo, kako pomembno je izražanje občutkov. Da jih sploh občutijo. Da jim damo čas in priložnost za to, da jih spoznajo in se naučijo z njimi soočati. Sama menim, da je to zares zelo pomembno pri neuspehu.

Danes je veliko govora tudi o inovativnosti in kreativnosti, in kako naj bi to bilo gonilo naše družbe. Kako ju vaši učitelji spodbujajo pri otrocih?

Če želimo spodbujati inovativnost in kreativnost, moramo predvsem spodbujati tiste veščine, ki so podlaga za omenjene. Kot npr. samostojnost, o kateri sva govorili prej. Otroci potrebujejo samostojnost pri razmišljanju in samoiniciativnost: potrebujejo ju, da nekaj “premaknejo” – tako kot podjetniki.

V razredu ustvarjamo vzdušje, kjer so ideje otrok cenjene same po sebi in o katerih razpravljajo, ne glede na to, ali se izkaže ideja za dobro ali slabo – za takšno, ki bo delovala, ali pa ne. Če imajo predlog, idejo, neko misel, jih spodbujamo, naj to delijo.

Veliko je tudi refleksije. Ko se zaključi del aktivnosti, učiteljica poskrbi, da si vzamejo čas za samoocenjevanje in medsebojno ocenjevanje. Otroci z drugimi delijo, kaj so naredili, in njihovi vrstniki jim povejo na primer “uau, to je zelo dobro, a kaj ko bi poskusil še tako”.

Ob tem se učijo, da to kritiko ali predlog sprejmejo, ne da bi na to tudi čustveno reagirali.

Da rečejo na primer “ja, to je dobra ideja, bom poskusil” ali “to sem poskusil, a ni šlo”. Odvisno pač od situacije.

Omenili ste tudi samoocenjevanje. Tega po navadi ne srečujemo v šolah …

Tako je. Učiteljica se z otroki usede in se pogovori z njimi o tem, kako so nekaj naredili, kako so se ob nečem počutili. Pri pisanju jih npr. spodbuja k temu, da pogledajo, kaj so naredili, in sami razmislijo, kako lahko kaj izboljšajo. Tudi ko učiteljica pripravi poročilo za starše (spričevalo), to zajema ne samo učiteljičino oceno, temveč tudi učenčevo samo-oceno.

Z našim programom je zelo lahko ustvarjati priložnosti za reševanje izzivov, otroci večkrat stvari delajo skupinsko, razrešujejo probleme. Veliko bolj smo osredotočeni na sam proces, kot na končni rezultat. Ko se nekaj naučijo, jih sprašujemo, ali bi to želeli deliti z drugimi, kako bi želeli to predstaviti – morda s posterjem, modelom ipd. in tako jih spodbudimo, da sami razmislijo o najboljšem načinu, kako predstaviti neko stvar.

Posredno se torej naučijo tudi, kako je najbolje predstaviti neko idejo, izdelek in koncept, kar je veščina, ki jo marsikateri podjetnik pogreša. Pa vendar: ta vaša osredotočenost na proces, ne na končni rezultat je zelo zanimiva. Mogoče v nasprotju s trendom. Ali ni tako, da v sodobnem svetu vseh zanima samo rezultat?

Morda na prvi pogled. Vendar nam prav osredotočenost na proces daje možnost, da pri njih razvijamo veščine, ki jih bodo potrebovali v življenju in ki jih bodo v življenju pripeljale do želenih rezultatov.

Spodbujamo jih npr., da sestavijo nek pomen skupaj z učiteljico. Pred kratkim so govorili o Zemlji v vesolju. Preučili so rotacijo, zakaj imamo noč in dan in letne čase. Uporabili so stene, imeli so klasično učno uro, naredili so demonstracijo. Nato pa jih je učiteljica ob različnih delih učne ure spodbudila, da so pomen sestavili sami – da so narisali diagram, da so zapisali opažanja o dveh različnih načinih gibanja, da so sami prestavljali stene, ipd.. Otroci so torej skupaj z učiteljico ustvarili razlago na različne načine.

In to se mi zdi zares pomembna veščina za razvijanje inovativnosti in kreativnosti – če imaš neko idejo, je ne boš mogel spraviti od ideje do izdelka čisto sam, pri ustvarjanju boš moral sodelovati s skupino ljudi.

In v smislu podjetništva se kreativnost redko razvije sama od sebe. No dobro, morda, če si umetnik na nekem podstrešju. A da ustvariš nek izdelek ali storitev, gre pri tem za skupinski trud.

Sodelovanje je zelo pomembno. In prav z osredotočenostjo na “proces” jih naučimo sodelovanja, reševanja težav, skupinskega dela, sprejemanja kritik in razmišljanja o izboljšavah.

Najtežji del podjetništva je prav gotovo soočanje z zavrnitvami. S temi se, po vsej verjetnosti, enkrat v življenju gotovo sooči vsak. Kako otroke pripravite na to preizkušnjo?

Otroci so navajeni razpravljanja, kritik, razvijanja skupaj z učitelji, z vrstniki. Navajeni so reševati izzive in sodelovati. In v tem okviru so navajeni procesa “korak za korakom”: pri reševanju izziva poizkusiš nekaj in ne deluje, nato pa v sodelovanju s skupino najdeš nove načine, na katere nisi pomislil.

To me malce spominja na tisti Churchillov rek, da je uspeh v bistvu sposobnost, da greš od neuspeha do neuspeha, ne da bi izgubil zagona…

(smeh) Naš pristop temelji na t.i. razvojni miselnosti, katere utemeljiteljica je bila Carol Dweck. Razlikovala je razvojno in togo miselnost. To v naši šoli konsistentno in zavestno uporabljamo pri poučevanju.

Uporabljamo koncept, da “tega ŠE ne morem narediti”, s poudarkom na besedi “še”. Tako puščamo odprto možnost za rast, spremembo, razvoj, napredek.

To je veliko bolje, kot da otroku rečemo “saj si pameten otrok, to zmoreš”.

Gre torej za to, da poskrbimo, da ne delamo zaključkov. Če otroku rečemo “ti si pameten, to zmoreš”, je neke vrste sodba. In ko otrok pride do nečesa, kar ne zmore ali v čemer ni dober, to zruši njegovo samopodobo in ne ve, kaj naj naredi in kako naj se s tem sooči.

S tem “še” pa mu pustimo odprte možnosti. In kdo ve, kam ga bodo pripeljale.

To, da puščamo možnosti odprte z besedico “še” jim pomaga razumeti, da ne obstaja vedno en in edini pravi odgovor.

Menim, da se glede tega zelo razlikujemo od tradicionalne izobrazbe.

Naši učitelji ne iščejo pravega odgovora, iščejo premišljen odgovor in razlago, idejo. Pri nas gledamo veliko širše. Z vidika učitelja govorimo o efektivnem spraševanju in uporabi besed, ki otroke spodbujajo k temu, da se sprašujejo in predvidevajo. Zato namesto vprašanja “Kaj je?” uporabljamo “Kaj bi lahko bilo?”.

Gre za majhno spremembo v besedah, a pomeni izjemno razliko. In ko uporabiš to obliko vprašanja, je težko kakšen odgovor popolnoma napačen.

Prej ste rekli, da je samozavest največje darilo, ki ga prejmejo vaši otroci. Pa vendar, so tako majhni. Ali so vaši otroci samozavestni?

Menim, da so precej samozavestni. Samozavestni so v tem smislu, da grejo ven in delajo brez težav različne stvari. Šli smo na primer na festival za tretje življenjsko obdobje in otroci, stari od pet do osem let, so šli na oder Cankarjevega doma in pred celotnim občinstvom zapeli pesmi v treh jezikih in se ob tem zabavali, uživali so v tej izkušnji.

Ker jih ves čas spodbujamo k refleksiji, k ocenjevanju: vedo, kaj lahko dosežejo, vedo, kakšen je naslednji korak in vedo, kako se ob tem počutijo.

S tem se naučijo tvegati v življenju, in to temelji na razumevanju samih sebe, na samozavesti in na razumevanju situacije, v kateri so.

Vsak teden imamo skupno druženje, ko se zberemo skupaj vsi od 11 mesecev starih otrok do osemletnikov, in otroci z vrstniki delijo nekaj od tega, kar so se med tednom naučili. To počnejo tudi že zelo majhni otroci. Pred nekaj tedni je deklica, ki je decembra dopolnila dve leti, čisto sama od sebe pred vsemi zapela pesmico. Bilo je čudovito. In zanjo to ni bilo stresno, odprla se je in zapela in bila je zelo srečna. Skupina nam zapoje vsak teden, pojejo v angleščini in v slovenščini. Slovensko govoreči otroci zaupajo v svoje petje v angleščini in tuje govoreči so samozavestni pri petju v slovenskem jeziku.

Veliko vztrajate na grajenju samozavesti otrok. Zakaj se vam zdi tako pomembna?

Samozavest je v osrčju njihove sposobnosti, da stopijo v akcijo in da se v življenju ne bojijo tvegati.

Usmerjenost v akcijo in sposobnost tveganja sta dve veščini, ki sta v osrčju našega programa. PYP program (Primary Years Programme), na katerem temelji naša šola, jih spodbuja k temu, da tvegajo in poizkusijo nekaj novega, tudi ko jim učiteljica ne naroči, kaj naj storijo. Uči jih, da razmišljajo samostojno. Zame to pomeni, da učiteljica svoje delo opravlja dobro, na pravi način. Brez učiteljice v bližini vseeno nekaj naredijo.

Program PYP, na katerem temelji naša šola, jih spodbuja k akciji. To je ključni del strukture našega učnega programa,ki jim želi predvsem pokazati, da učenje ni le papir, pisalo in vaje. Da lahko vse, kar se naučijo, uporabijo v svetu, izven učilnice.

Tudi starše spodbujamo, da nam sporočajo povratne informacije. In povedo nam, da jih otroci opozorijo, ker niso izbrali zdrave možnosti pri prehrani ali jim povedo, da morajo ugasniti luči, da prihranijo pri energiji ali da morajo nek odpadek reciklirati – ti so najbolj očitni.

Starši so nam tudi že povedali, kako je spoznavanje različnih kultur pri pouku spremenilo to, kako njihov otrok pristopa do drugih otrok. To, ko otroci spreminjajo vedenje, je zelo pomembno. To je v bistvu tisto, k čemur stremimo.

Če bi od vseh izbrali samo eno, katera je, po vašem mnenju, tista največja razlika med vašo in javnimi šolami, če bi gledali glede na vpliv na otroke?

Menim, da je najpomembnejša stvar ta, da stremimo k pristnemu učenju. Torej, da se veščin, konceptov in idej učijo zato, ker jih to pritegne, ker jih nekaj resnično zanima in sicer zaradi načina, kako strukturiramo učenje in otrokom pomagamo, da se učijo. Učijo se z razlogom. Na primer, želijo se naučiti brati, ker želijo uporabljati internet, da bi o nečem izvedeli več ali ker bi radi prebrali knjigo, ki bi jim povedala več o nečem, kar jih zanima.

Eden od mojih najljubših primerov je to, ko majhne dečke velikokrat zelo zanimajo morski psi. V smislu tradicionalnega učenja o morskih psih lahko dobimo zelo veliko. Če pogledamo z vidika matematike – kolikšna je površina območja, ki ga morski pes vzame za svoj teritorij, koliko mora vsak dan pojesti, s čim se hrani, koliko zob ima, koliko jih ima v celem življenju in tako naprej.

In možnosti razvoja tega zanimanja so verjetno ogromne. Lahko se pogovarjamo o zdravi prehrani ali o prehrani različnih vrst živali, o načinu, kako živijo in kaj počnejo.

Tako. Tu je veliko pristnega učenja, ker gre za nekaj, kar jih zelo zanima in menim, da je to naša velikanska prednost – otroci so navdušeni nad učenjem. Gre za učenje v skladu s tem, kako otroški možgani delujejo in menim, da je to zelo velika razlika.

Vaša šola je mednarodna. Katere prednosti po vaše prinese učencem mednarodna izobrazba, če ob tem izključimo večjezičnost?

Menim, da so te prednosti za manjšo državo, kot je Slovenija, toliko bolj očitne, saj mednarodna izobrazba ponuja večji spekter priložnosti v prihodnosti in boljše razumevanje sveta. Ideja PYP kurikuluma je povezovanje lokalnega, nacionalnega in mednarodnega, tako naši otroci integrirajo svoje izkušnje znotraj vseh treh področij. Razvijejo razumevanje povezanosti med vsem. Razlike jih pritegnejo, o njih se učijo in znajo jih povezati s svojimi lastnimi izkušnjami.

Razvijajo tolerantnost in razumevanje različnih ljudi, njihovih pogledov na svet, prioritet, kultur in vsega tega, kar mora razumeti globalni državljan, da lahko danes deluje v svetu.

To je tudi del programa PYP, ki stremi k boljšemu svetu. Vsekakor ta ambicija ni najmanjša, a se mi zdi zelo pomembna.

Ključna prednost je, da se počutijo sproščeno in udobno v svoji koži, da razumejo svoj kraj, državo, neko področje in lahko to primerjajo s širšim svetom. Ne počutijo se odrezane, izolirane od njega ali negotove, ker so tudi v primeru, da ne vedo natančno, kaj se dogaja v Singapurju, opremljeni z veščinami, ki jim to pomagajo odkriti in razumeti. Ne bodo se počutili nelagodno v stiku z drugo kulturo, ker vedo, da na svetu obstajajo različne kulture.

Koliko različnih kultur se trenutno srečuje v vaši šoli?

Slovenska, ameriška, ruska, madžarska, italijanska, francoska, angleška, poljska, imamo irsko učiteljico in učiteljico s Filipinov. Potem so tu še starši, na primer iz Hrvaške in Srbije. To je tudi del našega sistema, ki je meni tako zelo všeč – ta babilon različnih jezikov, kultur, super je.

Kako lokalno povezujete z mednarodnim? Se otroci izobražujejo tudi o Sloveniji?

Vsekakor. In to je morda tudi prednost naše šole pred nekaterimi drugimi mednarodnimi šolami – smo na pol lokalni, če se lahko tako izrazim. Tu praznujemo državne praznike, udeležili smo se treh festivalov v zadnjem letu, bili smo tudi del pustnega karnevala in v raziskovanje vključujemo konkretne primere iz lokalnega okolja, iz Ljubljane. In seveda pouk poteka polovico časa v slovenščini.

Vaša šola je večjezična…

Ja, v bistvu je mednarodna šola IES Ljubljana dvojezična šola, kjer pouk poteka v slovenščini in v angleščini v enaki meri. V praksi to pomeni, da se (razen slovenščine in angleščine) otroci učijo preostale predmete (geografijo, matematiko, ipd.) v obeh jezikih in enakovredno razvijajo jezikovne sposobnosti v obeh jezikih. Posebnost naše šole je tudi velik poudarek na tretjem jeziku – saj v bistvu začnemo z uvajanjem nemščine že pri starosti treh let, kjer se otroci skozi pesmice in igro spoznavajo z jezikom, v prvem razredu pa imajo že 3 šolske ure nemščine na teden. Ker je to poučevanje didaktično zelo dovršeno, je skoraj neverjetno, kako so otroci navdušeni nad temi urami in jezikom.

Za tako majhno državo kot je Slovenija je dobro znanje tujih jezikov nedvomno prednost. Vendar prednosti večjezičnega programa presegajo zgolj znanje jezikov…

Poleg učenja jezika samega, se učiš tudi o kulturi, ki je za tem jezikom. Še pomembneje pa je, da se naučimo, da obstajajo različne kulture, različni načini, kako nekaj povemo, različni pomeni besed in ločil v različnih jezikih. Že samo uporaba jezika pomaga pri razvoju tega razumevanja in ko razumeš, da je nekaj drugačno pri določenem jeziku, razumeš, da ima vsak jezik svoje posebnosti.

Pomaga jim razumeti kulturo, razlike in razvijati strpnost.

To vpliva tudi na razvoj možganov. Neposredno ti učenje enega jezika pomaga, da se lahko naučiš drugega. S tem razviješ veščine učenja jezika, pridobiš na samozavesti, razumeš slovnico in to, kako se pri vsakem jeziku določene stvari razlikujejo.

Glede posrednega vpliva pa je bilo narejenih veliko raziskav o tem, kako učenje dveh jezikov vpliva na možgane in kako povečuje miselno fleksibilnost.

Sami opažamo, da so otroci zelo prilagodljivi – znajo izbrati pravi jezik za pravo situacijo. So zelo pozorni, ker se morajo osredotočati na izbiro pravega jezika in besedišča. Namesto da bi rekli prvo stvar, ki jim pade na pamet, besede in jezik izbirajo bolj namerno, več pozornosti posvetijo temu, kako in kakšno sporočilo bodo oblikovali.

Veliko je razprav na temo empatije, otroci veliko pridobijo pri socialnih veščinah, saj se osredotočijo na osebo, s katero govorijo, in skrbijo za to, da za pravo osebo uporabljajo pravi jezik.

Dolgoročne študije pa omenjajo tudi to, da ima večjezičnost pozitiven vpliv na demenco.

Veliko sva se pogovarjali o veščinah, ki jih razvijate v vaši šoli. Bi lahko morda malce več povedali tudi o konceptu programa, ki mu sledi vaša šola?

Naša šola je mednarodna šola in je v Sloveniji priznana. Naše listine so enakovredne listinam, ki jih otroci pridobijo v javnih šolah.

V šoli sledimo osnovnošolskemu programu PYP (Primary Years Programme), ki se uporablja v več kot 109 državah na svetu in se enostavno prilagaja tudi slovenskim standardom na področju osnovnošolskega izobraževanja – kar pomeni, da otroci osvojijo vsa bistvena znanja (in še bistveno več) kot v slovenskih javnih šolah. PYP spodbuja otroke, da razmišljajo s svojo glavo in da so odgovorni za svoje učenje pri spoznavanju lokalnih in globalnih vprašanj in priložnosti. Gre za transdisciplinarni program, ki temelji na raziskovanju učencev in na konceptu centralnih idej.

Kaj je pravzaprav koncept centralnih idej in kako spodbuja radovednost in raziskovanje pri otrocih?

PYP je bil razvit kot mednarodni program. Začeli so od začetka in iz ničle. Vprašali so se, kaj potrebujejo, da bi izoblikovali globalnega mednarodnega prebivalca. Kaj je tisto, kar morajo dati otrokom, da so lahko danes uspešni.

Opredelili so šest področij – tem, za katera so menili, da bodo otrokom pomagala raziskati svet in okoli katerih je zgrajen učni program. Otroci raziskujejo ta področja znova in znova. Gre za spiralni kurikulum, kjer se otroci vedno znova in znova vračajo na določeno temo, vsakič razumevanje še bolj poglobijo.

Centralna ideja jim omogoči, da to temo raziščejo.

Ena od tem je npr. kje se nahajamo v prostoru in času. Gre torej za zgodovino in geografijo. Vsako leto se bodo vrnili na to temo in vsako leto bo centralna ideja drugačna in jim bo omogočila, da bodo to temo spoznali še bolj v globino.

Naši 5- in 6-letniki so npr. skozi centralno idejo letos spoznavali, kako so bile stvari drugačne za njihove stare starše. Govorili so z njimi, ogledali so si igrače, knjige in igre, ki so jih imeli takrat, stare fotografije, naredili so intervjuje s starimi starši in to je bilo njihovo raziskovanje. Naslednje leto se bodo k tej temi vrnili z drugačno centralno idejo.

Starejši otroci so na primer raziskovali medkulturne podobnosti in razlike, spoznavali so različne države in izkušnje. To jim omogoča, da raziskujejo. Ko odraščajo, razvijamo sposobnost, da iz te centralne ideje vzamejo del, ki jih zares zanima in se mu posvetijo.

Otroci v 2. in 3. razredu so imeli centralno idejo o človeških odkritjih. Odkritja so si ogledali skupaj s skupino, nato jih je učiteljica spodbudila, v obeh jezikih, da so našli odkritje, ki jih je najbolj pritegnilo. Pogledali so, kaj je bilo odkrito in v kaj se je to razvilo. Lahko si predstavljate, da je vsaj eden od fantov izbral avtomobile. To jim je omogočilo, da so razširili svoje znanje o tem, odkod so prišli avtomobili, kako so izgledali, zakaj so jih ljudje potrebovali in kam gre razvoj v prihodnosti. Razširili so razumevanje in ideje.

6-letni otrok se je pri centralni ideji o odkritjih navdušil nad medicino in na koncu so raziskovali moderne proteze, ki jih uporabljajo paraolimpijci.

Centralne ideje torej otrokom omogočajo, da najdejo nekaj, kar zares spodbudi njihovo radovednost in željo po raziskovanju.

Podobno je kot ko izbereš neko temo, na primer v nižjih razredih je to tema o oceanih, piratih, itd. Centralna ideja usmerja aktivnosti, ki se dogajajo v učilnici. So zelo skrbno vodene, da ni vpliva na otroke in da so nevtralne, tako da otroci sami skonstruirajo pomen.

Primerne so tudi letom. Naši predšolski otroci so imeli centralno idejo o tem, kako se igramo, kar je bilo zelo lepo. Nekoliko starejši so raziskovali pravljice, kako in kaj se iz njih lahko naučimo. In to je bila seveda priložnost, da so kakšno tudi napisali.

To je torej koncept centralnih idej. Uči jih veščin, kako predstaviti neko idejo, navdihuje jih da se poglobijo v neko temo. Je zelo dober učni program.

A uporabljate PYP že dolgo?

V PYP šoli sem zdaj že šesto leto in tudi, če bi bila v šoli, ki temu ne bi sledila, bi sama še vedno uporabljala etos tega sistema, strukturo in vse skupaj. Preprosto ker vidim, kako dobro vpliva na otroke in tudi na učitelje.

Učiteljev se ne omenja pogosto. PYP predstavlja za učitelje zahtevno delo, a je toliko bolj zabavno, kreativno, zanimivo – kar pomeni, da je zabavno, kreativno in zanimivo tudi za otroke.

So vaši otroci zaradi tega programa bolje pripravljeni za doseganje ciljev v prihodnosti?

Menim, da so otroci bolje pripravljeni za doseganje ciljev v prihodnosti, ker imajo osebne veščine, kot so samorefleksija, trdoživost, vztrajnost, usmerjenost v akcijo, sposobnost sprejemanja tveganj in vse druge veščine, zaradi katerih so pripravljeni na karkoli. Imajo tudi veščine raziskovanja in analiziranja. To pomeni veliko razliko.

Sistem javnih šol je ustvarjen na podlagi veščin za 19. stoletje, za delavce v tovarnah, za ljudi, ki naj ne bi razmišljali in delali stvari drugače, temveč eno in isto spet in spet. Zato ustvarja otroke, ki ne sprašujejo, in delajo, kar se jim naroči. A to ni tisto, kar se danes še potrebuje.

Težava pri tem sistemu je torej v tem, da od otrok zahteva, da se učijo na točno določen način in za večino vsebin zahteva, da otroci preprosto sprejmejo to, kar jim učitelji povedo.

Naši otroci pa bodo šli v svet, kjer bodo raziskovali in analizirali, hkrati pa bodo njihove osnovne veščine trdne, ker se jih niso zgolj naučili, temveč so jih prevzeli, jih že uporabili na nek način, da so razširili svoje razumevanje in znanje. Menim, da je to zelo pomembno.

Če si nekdo, ki ima rad matematiko, in si uporabljal matematiko, da si izvedel več o stvareh, boš veliko boljši računovodja ali finančni direktor kot nekdo, ki se je matematike naučil tako, kot so mu v šoli rekli, da se pač dela.

Če izhajate iz prednosti svojega učnega programa, kaj bi priporočili staršem vseh otrok, ne glede na to, katero šolo obiskujejo?

Starše spodbujam, naj otrokom zagotavljajo možnosti, da lahko razvijajo svojo radovednost in sledijo svojim interesom, a naj tega ne formalizirajo tako hitro. Skušnjava je velika, a ko se na primer otrok izkaže pri risanju, ga ni treba takoj vpisati na tečaj. Če je otrok dober v tem, mu dajmo možnost, da bo kaj narisal, mu morda kupimo kakšne zanimive barvice, drugačen papir ali karkoli … Spodbudimo ga, da to najprej razišče sam, ni nam treba tega takoj formalizirati.

Spodbudila bi jih, da jim dajo prostor in čas, da samo so. Ne potrebujejo konstantne strukture. Naj bodo otroci, naj se igrajo, raziskujejo, rišejo, berejo, karkoli že. Ves čas smo pod konstantnim pritiskom, da moramo biti produktivni, zaposleni. Tega osebno ne maram. Sprostitev ali “izguba časa” igra pri napredku enako pomembno vlogo kot učenje.

In ta del se mi zdi pomemben, ko smo govorili o neuspehu in tem, kako starši vskočijo ob vsaki situaciji. Naj dovolijo otrokom, da izkusijo sami. Naj jih podpirajo. Ko na primer obujejo čevlje na napačno nogo, jim jih ni treba takoj preobuti pravilno. Razumem, da je to težko, ko se zjutraj mudi v službo in je skušnjava velika, a naj otroci sami ugotovijo, da nekaj ni v redu in sami zamenjajo tako, da bo prav.

Naj dajo otrokom prostor za raziskovanje in spoznavanje. Če pozabiš dati jajca v testo za torto, vsekakor ni konec sveta, boš vsaj ugotovil, kaj jajca naredijo v torti. Sicer bo torta trda in ne bo najbolj okusna, a dajmo si priložnost, da se takšnim stvarem tudi posmejemo in se iz njih naučimo.

Spodbudijo naj njihovo zanimanje, ne da bi jih pri tem začeli voditi. Dovolijo naj jim, naj to zanimanje razvijajo. Toliko staršev tako zelo pritiska na svoje otroke, hočejo, da bi bili v nečem dobri, a to ni nujno. Ni treba zapolniti otrokovega življenja z izobraževalnimi priložnostmi.

Kako pa gledate na pisanje nalog in sodelovanje staršev pri tem?

Tu se na izobraževalni proces gleda precej drugače kot v Veliki Britaniji – sistem je glavni, oni vedo, kaj je najbolje, starši naj se ne bi vmešavali vanj. V nasprotju s tem pa so v Veliki Britaniji v zadnjih desetih do dvajsetih letih, starše vključili v izobraževalni proces, da je to postalo nekakšno partnerstvo. In to je vsekakor prednost.

Zelo je pomembno, da otroci vidijo, da je staršem pomembno, kaj počnejo. Da z njimi delijo, kar so se naučili in da se proces raziskovanja in spoznavanja sveta nadaljuje tudi po pouku. Vendar ne govorim o klasičnih domačih nalogah – za majhne otroke so večkrat potrata časa in tudi tu jih ne spodbujam. Prednost v domačih nalogah vidim v srednji šoli, a ne za mlajše otroke.

Veliko raje vidim, da otroci ta čas preživijo aktivno s svojimi starši, v igri, pogovoru, skupnem kuhanju, v preživljanju prijetnega skupnega družinskega časa.  Tega se jaz spomnim iz svojega otroštva – igranja iger, kuhanja z mamo, vrtnarjenja, stvari, ki jih počnem zdaj.

Tako se učijo, raziskujejo in spoznavajo svet. Pri mlajših otrocih je smiselno, da starši delijo z njimi izkušnje branja, črkovanja. Skupno branje knjig s starši je zelo močno orodje pri učenju branja.

Kaj pa menite o odgovornosti? Se vam zdi, da starši danes svojim otrokom naložijo dovolj odgovornosti?

To je vedno težko, saj je moje mnenje glede tega precej deljeno. Po eni strani razmišljam tako, da celo življenje živimo z na stotine odgovornosti, zakaj bi morali že otroke obremenjevati z njimi. A hkrati na otroke vpliva tudi to, če teh odgovornosti nimajo.

Menim, da če pristopamo na pravi način in to postane bolj navada kot opravilo, je to dobro.

Ko opazujemo naše otroke, ki so samostojni, recimo kot pri primeru, ko po kosilu pospravijo za sabo, to naredijo, ne da bi o tem sploh razmišljali. Menim, da je to dobra vaja in pomembno za razumevanje, ki naj bi ga otroci imeli. Gre za to, da poiščemo pravo ravnovesje med radostmi otroštva, za katerega menim, da bi ga morali ohranjati, kolikor dolgo je mogoče, in tem, da jih opremimo z veščinami, s katerimi bodo stopali skozi življenje.

Je še kaj, kar bi radi povedali o šoli?

V zadnjem času opazujem okoli dve leti staro deklico iz druge evropske države, ki je tu z nami od januarja. Ne govori ne angleško in ne slovensko, kar mora biti precej težko zanjo, a se uči. Opazovala sem jo, ko je prišla. V garderobi je odložila obutev in oblačila in še preden je obesila svoj plašč, je že stekla v igralnico in se začela igrati. Videlo se je, da je bila srečna, ker je prišla sem, kar se mi zdi čudovito.

Rezultat vsega tega, kar z otroki delamo, je, da so tu zares veseli in srečni.

In s tem besedami smo zaključili pogovor z Knottovo, ki več kot očitno ni običajna stroga ravnateljica, kot bi jo lahko pričakovali na kateri drugi šoli. Tu se tudi ona zlije z vzdušjem, saj s svojo toplino in ljubeznijo do otrok, ki jo v njenih očeh vidiš prav vsakič, ko govori o njih, deluje kot mama te velike družine. Je umirjena in prijetna sogovornica, resnično predana ciljem šole, govori s pravim angleškim naglasom, njene besede pa so mehke in niti ena ni na napačnem mestu.

Več o IES Ljubljana si preberite na njihovi spletni strani.