JOHN NEWTON: KAKO PODJETNIK, KI JE POSTAL RAVNATELJ, RAZVIJA PRI OTROCIH VEŠČINE ZA USPEH V ŽIVLJENJU

Živimo v zelo dinamičnih časih. Poleg hitrih sprememb in avtomatizacije, ki nas spremljajo v zadnjih letih, smo s pojavom koronavirusa in svetovne pandemije ter razburkanem dogajanju v mednarodnem okolju začutili, kako hitro se lahko naše osebno in poslovno življenje postavi na glavo.

Dinamični časi so živ pokazatelj tega, na kar je več kot pred desetletjem opozarjal Harvardski raziskovalec Tony Wagner: ključ za preživetje in uspeh v prihodnosti bodo imeli ljudje, ki bodo imeli ustrezne veščine.

In katere so te veščine, o katerih govori Wagner? Naštel jih je 7 –  kritično razmišljanje in sposobnost reševanja problemov, sposobnost sodelovanja v mrežah in vodenje z vplivanjem, učinkovita ustna in pisna komunikacija, podjetnost, radovednost in domišljija.

O tem, kako te veščine, ki so ključne za uspeh v življenju, razvijati pri mladih ljudeh in otrocih, smo se pogovarjali z Johnom Newtonom, ravnateljem novoustanovljene šole LIS (Ljubljana International School), ki domuje v centru Ljubljane na Langusovi.

John, vaša življenjska pot je za ravnatelja dokaj neobičajna.

Res je, začel sem kot podjetnik. Kot usposobljeni francoski kuhar sem ustanovil catering in ga uspešno razvijal. Vendar catering je poseben biznis, ki zahteva veliko časa predvsem zvečer, med vikendi in prazniki in ne gre z roko v roki z družinskim življenjem.

Ko sva z ženo načrtovala družino, sem se tako odločil, da je čas, da raziščem neko drugo svoje poslanstvo. Svoje podjetje z 80 zaposlenimi sem zamenjal za položaj učitelja v srednji šoli. Dokaj hitro sem ugotovil, da je meni všeč početi točno to, kar drugi učitelji ne marajo – poučevati najstnike. Tam sem namreč videl največji potencial za razvoj mladega človeka: kako hraniti radovednost, ki je pri majhnih otrocih zelo prisotna, potem pa v najstniških letih večkrat usahne.

In potem ste postali ravnatelj?

Malo podjetniške žilice mi je ostalo (smeh)… Nekaj let kasneje se je pojavila možnost, da bi ustanovil šolo in sem zagrizel v ta izziv. Projekt je bil zelo uspešen, šola je bila po rezultatih učencev izjemna, in še danes deluje uspešno – ima 450 učencev. Zame pa je bil spet čas za nov izziv.

Tokrat v mednarodnih vodah …

Drži. Pri družbi QSI, ki upravlja številne mednarodne šole po vsem svetu, sem svojo pot začel kot ravnatelj v Kazahstanu. Že 20 let tako delujem na področju upravljanja šol, zdaj izključno v mednarodnem okolju. Izjemno mi je všeč in obžalujem, da tega okolja nisem poznal prej, da svojih otrok nisem vključil v mednarodno šolo.

Kaj je tako posebnega v mednarodnih šolah?

Da se ljudje učimo, moramo spoznavati nekaj, kar je večje od nas. Mednarodne šole imajo to kulturno in jezikovno raznolikost, ki je popolnoma naravna in daje otrokom nek širši pogled na svet. To “državljanstvo sveta” se jim vsidra v možgane, otroci začutijo veličino in raznolikost sveta. Zato se prej odločajo za delovanje izven svojih okvirov, prej so pripravljeni tvegati, prej si upajo poskusiti stvari drugače, kot je “običajno”. In to vodi tako v inovativnost, kot v podjetnost, pa tudi v večjo samozavest otrok.

Zdaj ustanavljate mednarodno šolo v Sloveniji …

Drži. V prejšnjem letu sem vodil ameriško šolo QSI, ki so jo po 25 letih delovanja v Sloveniji zaprli. Sam sem se pa nad Slovenijo navdušil in ljudje so mi izjemno všeč. Zato bi rad prav tukaj zgradil mednarodno šolo, ki bi otrokom od 3. leta naprej ponujala odlično izobrazbo.

Kaj je to “odlična izobrazba”?

Vse se začne z vizijo. Veliko pedagogov ima predstavo, da je otrok nepopisan list papirja, ki ga je treba popisati. Vendar otroci niso nepopisan list papirja. S seboj v razred prinesejo radovednost in začudenje, svoje talente in pomanjkljivosti. Otrok je “dano dejstvo”. Zato bi učitelj moral izhajati iz otroka, ki ga ima pred sabo in poučevanje prilagoditi njemu. Prepogosto se v razredih dogaja ravno obratno: učitelj ima program, snov, “svoj” način poučevanja – in to je dejstvo, ki se mu mora otrok prilagoditi. Tako šola postane nek mehanizem, ki spodbuja konformnost otrok – sredstvo, s katerim otroka učimo, da se prilagodi ustaljenemu redu, in v tem procesu izgubimo njegovo radovednost, veselje do učenja, inovativnost in podjetnost.

A mi lahko poveste nekaj več o tem. Pravite, da bi se poučevanje moralo prilagoditi otroku. Kako to mislite?

Otroci so različni. Ko govorimo o diferenciaciji v razredu, se večkrat pogovarjamo, kot da je to nekakšen magični pristop poučevanja. Vendar diferenciacija je sama po sebi dejstvo: v vsakem razredu imaš več otrok in vsak je drugačen. Vsak prinese drugačno znanje, izkušnje, zanimanja in talente.

Zato učitelj ne more biti nekdo, ki vse ve in zna in to “prenese” na otroke. Ampak nekdo, ki se je pripravljen učiti.

Ko izbiram učitelje, mi je izjemno pomembno, da imajo lastnost, ki jo imenujem sodelovalna ponižnost (ang. collaborative humility). Če stopiš v razred z znanjem in pristopom “sodelovalne ponižnosti”, potem učenje ni več to, da se otroci prilagodijo tvojemu “muštru”. Spoštuješ jih kot posameznike in spoštuješ njihove razlike. Učitelj mora biti strokovnjak v tem, da razume druge ljudi, predvsem otroke, ki jih ima pred seboj. Njegov cilj ne sme biti, da ukroti otroke, da se bodo prilagodili njemu.

Želimo si otroke, ki so radovedni, postavljajo vprašanja in razmišljajo. Ne pa otrok, ki ponovijo pravi odgovor, ki ga je povedal učitelj.

Otroci morajo obravnavati snov, ki je primerna glede na njihov razvojni nivo, ne pa čakati, da se preostali v razredu naučijo, kar sami že znajo.  V naši šoli je otrok v središču pozornosti, pouk pa je prilagojen njegovim potrebam. Celo do te mere, da najbolj naprednim otrokom, za katere ocenjujemo, da so za jezikovni pouk in matematiko že na nivoju naslednjega razreda, omogočimo, da se za ure jezikovnega pouka ali matematike pridružijo otrokom iz višjega razreda.

Ker ne želimo, da “čakajo”, ne želimo jih omejevati pri hitrosti napredka. Tak način pouka, kjer se učitelj prilagaja otrokom in nihovemu nivoju znanja, seveda zahteva tudi dobre učitelje, ki so prilagodljivi in znajo poučevati v takšen okolju.

Govorite o otrocih, ki so radovedni in razmišljajo. Pa vendar je danes govora o tem, da so otroci zelo pasivni.

Majhni otroci so radovedni, jih vse zanima in so navdušeni in začudeni nam tem, kar spoznavajo. Večkrat smo si sami krivi, da te njihove lastnosti usahnejo.

Kako to mislite?

Vzemiva primer literature. Otroci imajo berilo. In že vedo, da je smisel branja zgolj odgovoriti na vprašanja, ki so na naslednji strani. A je potem kaj čudnega, če berila sploh ne poslušajo in potem ko pridejo do vprašanj, gredo nazaj na tekst in tekst skenirajo za “odgovore” na vprašanja?

Saj smo jim dali “dovoljenje”, da so pasivni. Tekst je itak tam, ne gre nikamor, odgovore pa lahko poiščejo kadarkoli kasneje, tudi če ne poslušajo in so odklopljeni.

Vendar literatura je bila napisana z namenom, da se v njej uživa, da sproži neko čutenje in razmišljanje. Zato se meni zdi bistvenega pomena, da otroci sodelujejo, so angažirani in v končni fazi tudi uživajo v lepoti literature.

Kako pogosto se zgodi, da jim učitelj prebere nek dober odlomek iz Romea in Julije, da ga z užitkom poslušajo in s svojimi besedami povedo, kaj so razumeli? In potem se izkaže, da imajo različni učenci različne poglede, kar pripelje do diskusije. In otroci niso več pasivni – razmišljajo in izražajo svoje mnenje. Kar naenkrat krepimo njihovo refleksijo, kritično razmišljanje in komunikacijske sposobnosti, ker morajo povedati kaj mislijo in to utemeljiti.

Veste, ključna težava je, da otroke prepogosto hranimo s kašicami.

Učne metode morajo biti takšne, da so otroci pri stvari, da ne morejo “odklopiti”. To je treba zagotoviti tako pri mlajših otrocih, kot po celotni vertikali do univerzitetnega študija, pravi John.

Otroke hranimo s kašicami?

Otrokom ne beremo najboljših del in najboljše odlomke v literaturi. Dajemo jim to, kar je v berilu. Zdi se nam, da so premajhni, da bi lahko uživali v literarnih delih. Pri umetnosti jim ne dajemo možnosti, da gledajo kakšne dobre slike, da jih občudujejo. Na zid nalepimo zgolj njihove izdelke.

In otroci niso neumni. Vedo, da dobivajo “kašice”, namesto hrane, ki je okusna.

Ne gre zato, da mora biti pouk zabaven, ampak okusen. Mora nekaj sprožiti v njih. Skozenj morajo spoznavati različne okuse sveta. Le tako lahko poiščejo svojo pot.

Omogočiti jim je treba, da izkusijo “lepoto”, da začutijo okus Shakespearovega Macbetha, Van Goghovega Sejalca ali Ravelov Bolero. Da se je znajo naužiti in jo ceniti. Tako kot se naužijemo čudovitega razgleda, ko obiščemo neko novo destinacijo.

Vedno bolj sem mnenja, da pri predmetih, ki so ključni za spodbujanje inovativnosti in kreativnosti, kot sta umetnost in glasba, delamo premalo. Da so postali nekakšno “zadnje kolo” v šolah, medtem ko bi jih morali razvijali enakomerno kot vse znanstvene predmete. V končni fazi mora imeti matematik, programer ali strojnik tudi nekaj domišljije in inovativnosti, če naj bo pri svojem delu resnično dober.  Še več – prav domišljija in inovativnost sta tisti, po katerih se npr. res dober inženir razlikuje od povprečnega.

Poleg knjižnice ima vsak razred svojo obsežno zbirko knjig, po kateri posegajo otroci in tako razvijajo bralno pismenost.

V vaši šoli imate tudi t.i. makerspace (ustvarjalnica). Ali je ta namenjen razvoju kreativnosti?

Makerspace je zelo pomembna značilnost naše šole. Gre v bistvu za ustvarjalnico, ki ima ogromno zalogo pripomočkov, in kjer otroci delajo na različnih projektih – tako umetnostnih kot znanstvenih. V ustvarjalnici tako najdete v celoti opremljeno kuhinjo, pripomočke za kemijo in fiziko, tehnološko opremo za ustvarjanje video-vsebin, računalnike, tablice, izvijače in drugi orodje za fizično delo, vse mogoče pripomočke in materiale za likovno in umetnostno ustvarjanje, pa tudi igre za razvoj kompetenc pri programiranju, kot npr. Lego Mindstorm.

Makerspace je dejansko “ustvarjalnica”, kjer otroci tako na umetnostnem kot na znanstvenem področju pod nadzorom učiteljev dejansko nekaj ustvarjajo, nekaj naredijo, pa je lahko to nek model hidroelektrarne ali videospot. In učitelji vedo, da imajo ves ta repertoar na razpolago in ga vključujejo v izvajanje pouka.

Ustvarjanje bodisi na umetniškem bodisi na znanstvenem področju, je v šoli bistvenega pomena za razvoj inovativnosti.

Opazila sem, da je v vaših učilnicah poleg knjig tudi ogromno drugih pripomočkov za učenje.

Drži. Pri učenju je za nekatere otroke bolj pomemben slušni vidik, za druge vizualni, za tretje pa kinestetični. Lepi delovni zvezki najbolj pritegnejo vizualne otroke. Kinestetični otroci pa se najbolje učijo s pripomočki oz. manipulatorji. Pedagogi temu pravijo “praktični pouk”.

Kaj je 1 cm se lahko učiš zgolj s sliko v delovnem zvezku ali pa greš lahko meriti stopnice, kot so šli naši 5-letniki. Podobno lahko seštevaš in odštevaš z žebljički, desetice sestavljaš z lego kockami, ipd.

Nekateri otroci se na takšen način bistveno hitreje učijo in večkrat jim je učenje celo igra.

Sam učitelje tudi veliko spodbujam, da otroke peljejo ven, da razmišljajo o učenju tudi v naravi, izven šolskih sten. Otroci danes preveč sedijo, učiš pa se lahko tudi z raznimi aktivnostmi zunaj, pa ne nujno samo naravoslovne. Učenje črk in zvokov se lahko npr. kombinira s telesno vzgojo, sestavljanje besed s štafeto. Možnosti so neomejene.

Matematike se otroci lotevajo z različnimi pripomočki.

Učenje v kombinaciji z gibanjem je že dolgo poznana kot ena najučinkovitejših metod za poučevanje mlajših otrok.

LIS (Ljubljana International School) ste zastavili kot mednarodno šolo, s poukom v angleškem jeziku. Zakaj?

V današnjem globaliziranem okolju je angleščina lingua franca. In pomembno je, da otroci znajo dobro angleško, to jim bo odprlo številna vrata v svetu. Za slovenske otroke imamo vsak dan tudi 1 uro pouka slovenskega jezika, ki sledi učnemu načrtu slovenske javne šole in njenim ciljem.

To pomeni, da slovenski otroci, ki obiskujejo našo šolo, so dejansko dvojezični in obvladajo ustno in pisno oba jezika. V šoli imajo več angleščine. Ko pridejo iz šole pa so popolnoma potopljeni v slovenski jezik, gledajo slovensko televizijo, govorijo slovensko. To se mi zdi enkratna kombinacija, s katero se lahko otrok enakomerno razvija jezikovno v obeh jezikih.

In v središču Evrope je pomembno, da se lahko otroci sporazumevajo v več jezikih. Zato tudi vsi otroci od prvega razreda osnove šole imajo vsak dan tudi eno uro nemškega ali španskega jezika. Tem jezikom pa so izpostavljeni tudi v naši vrtčevski skupini.

Med učnimi urami zunaj je potrebno ustvariti tudi kakšno skico 🙂

Omenili ste, da vaša šola sprejema otroke od 3. leta do 18. starosti. Ali imate torej tudi vrtec in srednjo šolo?

Drži. V naši vrčevski skupini so otroci, stari 3 in 4 leta, skupina 5-letnikov pa je ponavadi posebej in ima že nekoliko bolj strukturiran program, da je kasneje opismenjevanje bolj preprosto in prehod v šolo za otroke lažji.

Naš vrtec temelji na izkustvenem učenju. Gradimo na radovednosti otrok, jih spodbujamo da raziskujejo to, kar jih zanima v skupnosti in v razredu. Pazimo tudi, da so vsak dan izpostavljeni trem jezikom – angleščini, slovenščini in nemščini. Pomembno nam je, da se veliko gibljejo, da so veliko zunaj, da razvijajo svojo radovednost in se na osnovi le-te učijo iz lastnih izkušenj.

Vedno več zanimanja je tudi za našo srednjo šolo, kjer se najstniki pripravljajo za vstop na najboljše univerze na svetu in pri pripravi sledijo ameriškemu kulrikulumu, vključno z zahtevnimi AP razredi. V naslednjih letih pa imamo v načrtu tudi razvoj IB Diploma programa (t.i. Mednarodne mature).

John, hvala za pogovor. Veliko sreče z novo šolo.

Hvala tudi vam.

In sprehodim se po spletu, da izbrskam še kaj o tem podjetniku, ki je življenje posvetil razvoju otrok. Mojo pozornost pritegne nekoliko starejša FB fotografija z učencem, s pripisom komentatorja: “Mr. Newton—you are exactly where you are supposed to be!” (G. Newton, tam ste, kjer je vaše naravno mesto). In John odgovori: “Strinjam se – za večino časa.” In tudi jaz se ne morem ne strinjati. To je človek, ki mu je usojeno, da življenje preživi med otroki.

John Newton ml. ( john-newton@lisslovenia.com) je soustanovitelj in ravnatelj LIS (Ljubljana International School), http://www.lissa.si.

Avtor: Sara Brezigar