Intervju z Jakom Hrovatom, Mizarstvo Hrovat

V času, ko se zdi, da v podjetništvu štejejo samo visokotehnološka podjetja, ki ponujajo napredne in povprečnemu človeku večkrat nerazumljive tehnologije, je Mizarstvo Hrovat fantastičen primer, kako lahko velik preboj s sodobnimi pristopi naredimo tudi v bolj tradicionalni panogi.

Jaka Hrovat je mlad podjetnik, ki skupaj z očetom že 10. leto vodi Mizarstvo Hrovat. V njem ekipa 18. mizarjev izdeluje ikonske Cubie hiške, s katerimi je podjetje očaralo kupce po vsej Evropi.

Jaka je mlad vizionar, s katerim smo se pogovarjali o tem, kako v tradicionalno panogo mizarstva vnaša vse od najbolj naprednih marketinških tehnik in principov vitke proizvodnje iz Toyote, kako se z njegovim delom povezujeta blockchain in NFT-ji, in kako kot podjetje delovati čim bolj “ogljično nevtralno”.

Za začetek bi mi morda povedali, kako ste sploh pristali v tem poslu?

Čisto po resnici nisem kaj dosti izbiral. Podjetniško pot sem začel že pri šestnajstih letih v srednji šoli. Čisto brez izkušenj, mlad in neumen, ampak doma sem imel podporo. V tistem obdobju sem bil čisto navdušen nad majhnimi skuterji, mopedi, motorji – enostavno me je potegnilo noter. Tako sva z očetom dobila idejo, da bi lahko naredila spletno trgovino za skuterje, ki je tudi zaživela.

 Po petih let sem se odločil, da bom prodal Skuterista ter se pridružil družinskemu mizarskemu podjetju, ki ga zdaj skupaj z očetom vodim od leta 2012.
 
V prvem letu moje pridružitve je podjetje imelo 4-5 zaposlenih. Izdelovali so lesene dilce, ograje, terase, bolj v tej smeri. No, takrat sva z očetom skupaj razvila prvo hiško Cubie, katere prototip sva dala na spletno stran. Ko se je le-ta prodala, smo naredili novo in tako se je začelo.
 
Konec leta bo 10 let, odkar sem tukaj, in lahko rečem, da je kar razburljivo v tej panogi.

Mislim, da za vas še posebej, ker ni veliko mizarskih podjetij, ki ima tako zgodbo, kot jo imate vi 😉

Da, zelo se trudimo.

Po izobrazbi nisem mizar. Vedno pa me je zanimalo, kako razvijati zgodbo, kako graditi ekipe, kulturo. Marketing me je zanimal. In to mi je bilo najbolj pri roki, kar potem sčasoma tudi vzljubiš.

Ne vtikam se v delo, kaj in kako narediti v delavnici. K sreči imam zelo dobro ekipo, ki mi krije hrbet. Imajo znanja, izkušnje in tako naprej. Z leti sem spoznal, da je vizija moje zelo močno področje in da si znam zamisliti lepo prihodnost.
 
Dober sem tudi v tem, da znam potegniti sodelavce s seboj, da mi sledijo. V bistvu delujem na način, da naredim vse potrebno, da pridemo do cilja. S tem, da še vedno ohranimo lepe odnose, da razvijam ljudi znotraj podjetja. In to, kar je danes podjetje, je v resnici večinoma plod zaposlenih. Moja naloga je, da spodbujam, motiviran, podpiram in gradim glavne strateške stvari naprej.

V vaših spletnih predstavitvah je opaziti, da ste zelo osredotočeni glede ponudbe, kar ni standard pri malih podjetjih, ki ponujajo večinoma vse oz. imajo širok asortima. Ali je to prišlo spontano ali ste načrtno šli v to?

Tudi mi smo bili taki. Moraš iti čez to, da prideš do točke, da se lahko potem odločiš, kaj boš delal. Pred 10 let smo bili splošno mizarstvo za zunanjo opremo, kjer smo delali terase, ograje, pergole, fasade, vrtne hiše, vrtne stole, visoke grede itd. Sčasoma ugotoviš, da ti določene stvari ne prinašajo tistega, kar sem si želel. Nenehno smo se tudi vrteli okrog tega, kako je bilo kaj narejeno.

Potem je bilo treba vsakič prilagajati stroje. Ker imaš toliko različnih izdelkov, nimaš niti vseh načrtov oz. navodil. Enostavno smo prišli do točke, ko smo si rekli: “Smo Mizarstvo Hrovat. Odločimo se, kaj bomo delali, kje smo najboljši in to bomo delali do konca.”
 
Tako je postalo samoumevno, da to je naša Cubie hiška, ki smo jo vsa ta leta zraven gradili. In ko je postala naš paradni konj tudi po prihodkih, smo se odločili, da gremo zdaj v to “all in”. Hkrati pa ponujamo še tiste izdelke, v katerih vidimo največ potenciala oz. da se dopolnjujejo s hiško Cubie.

Velikokrat se stranke odločijo za nakup hiške in ograje, ali lesene pergole poleg Cubie hiške. Stvari, ki se med seboj dopolnjujejo in za katere vemo, da jih lahko naredimo resnično dobro, to imamo še vedno v ponudbi.

Podjetje je doživelo nekakšen razcvet, odkar imate Cubie hiške. Zanima me, kaj Vi ocenjujete, kaj je ključ vašega uspeha?

Mislim, da vztrajnost, nenehno učenje in prava ekipa. Grajenje sodelavcev, odnosov, da skupaj rastemo in se razvijamo. In da se nikoli ne ustavimo.
 
Lesarska panoga je zelo počasna in težka. Procesi so večinoma fizični, ker je zelo malo stvari, ki se naredijo same od sebe, kot na primer v digitalnem svetu. Zato je posledično vsaka investicija zelo draga in vsak premik bolj počasen. Vse je treba spreminjati v navadah ljudi. Tudi stroj ti nič ne pomaga, dokler ga ne osvojiš in znaš uporabljati.
 
Glavni razlog za premik v prvih letih so bile nadure, nadure, nadure … Nikoli niso bile plačane, ampak če delaš tisto, kar te veseli, potem to ni pomembno. Pomembno je, da delaš nekaj, kar je tvoja strast, ker potem ne gledaš na uro. V to panogo si vpet cele dneve. Prva leta sem bil še v prodaji, in to je bilo minimalno 12 ur na dan, potem pa še 2 uri za razvoj in vizijo.
 
Kasneje mi je k sreči že uspelo priti do te točke, da se je začela graditi ekipa, da smo lahko začeli deliti odgovornosti. Tako sem imel možnost izstopiti iz prodaje in uresničila se je moja velika želja. Zdaj se lahko popolnoma posvetim tistemu, kar me veseli. To samo spodbuja razvoj hiške Cubie in ostalih izdelkov.

Ker ste svojo “kariero” kot podjetnik v bistvu začeli v prodaji, me zanima, kaj je po Vašem mnenju pri prodaji najbolj pomembno?

Zagotovo je tukaj več dejavnikov. Moje mnenje je, da mora biti prava miselna naravnanost, to je osnova.
 
Moraš imeti tudi dober produkt, ki je dobro narejen. Zavezujemo se, da je vse, kar damo iz rok, resnično kakovostno in se maksimalno potrudimo, da stranka dobi vrednost, ki jo je plačala. Naši izdelki niso poceni in se tega tudi zavedamo.
 
V obrtniški panogi je večinoma tako, da je vsem vse predrago. Ampak na koncu pride stranka k tebi, ker želi imeti dobro narejeno (kvalitetno) in plača ceno, ki jo imaš.

Ali ste se pri prodaji soočali tudi s kakšnimi izzivi?

Največja težava med obrtniki je obvladovati vso to maso povpraševanj, ki se zgrne nate: telefonski klici, e-pošto itd. Najti je treba tistih 5 % povpraševanj, ki se dejansko spremenijo v posel. Največja umetnost je filtrirati in imeti znanja, da prepoznaš pravo stranko in njej nameniš čas. Tukaj si pomagamo z digitalizacijo.

Imamo tudi nekakšen spletni konfigurator za hiške Cubie. Spletno stran imamo narejeno na takšen način, da vsaj prvi procesi tečejo avtomatsko. Tako se prodajna ekipa lahko čim bolj osredotoči na stranke, ki si resnično želijo imeti naš izdelek in so ga pripravljene tudi kupiti.

Tukaj potem pride na vrsto vloga človeka, prodajalca, in tista miselna naravnanost, ki sem jo prej omenjal. Velik poudarek dajemo temu, da resnično pristopimo k vsaki stranki na način, da pomagamo. In ne, da imaš zdaj v glavi samo to, da boš stranki nekaj prodal in ni važno, kaj se bo zgodilo.

Delamo na takšen način, da najprej rešimo strankin problem, in če to naredimo dobro, potem je “win-win” za vse. Zatem pride še učinkovitost, da pomagaš čim več strankam in tako naprej.

Kateri pa je bil največji izziv vaše podjetniške poti? 

Izzivov je bilo kar veliko. Največji izziv je bil pred dvema ali tremi leti. Obrtniško podjetje, ki ima od 5 do 10 zaposlenih, običajno pomeni, da imaš vodjo, ki razdeli delo in ima čez prodajo. Ko ekipa raste in preseže število 10 ljudi, se pa tega ne moreš več iti. Preprosto ti zmanjka energije in pregoriš, če hočeš vse sam narediti.

To je tudi glavni razlog, zakaj večina mladih obrtnikov nikoli ne zraste nad 10 zaposlenih. Zelo malo je obrtnikov, ki imajo ekipe velike po 20, 50 ali 100 zaposlenih. Vodja želi narediti vse sam in v to zanko sem se tudi jaz zapletel.

Ni razlog v tem, ker ne bi zaupal ljudem, ampak zato, ker preprosto nisem znal tega speljati. Veliko pomoči sem tukaj dobil od mentorjev, ljudi, ki so to pot že prehodili. Pohvalil bi Tanjo Skaza, ker mi je zadnji dve leti veliko pomagala pri grajenju kulture in strukture podjetja.

Potem, ko so enkrat stvari jasno definirane, ko rečemo: “Ok, David, ti si nabavnik, Sašo, ti si vodja nabave. Žiga, ti si vodja proizvodnje. Tvoje odgovornosti so takšne …”, ko ima vsak to določeno, potem imaš podjetje razdeljeno na čisto majhne koščke, kjer vsak nosi samo en delček odgovornosti in te naloge izpolnjuje. Posledično tudi v podjetju ni več “požarov”, ki jih je treba gasiti.

Za pomoč sem prosil, ker pri 17 zaposlenih preprosto ni šlo več. Mislim, da smo zdaj to prebrodili in smo pripravljeni, da gremo naprej s tem načinom organizacije. To je bil največji izziv, ki ga nisem znal rešiti kar nekaj let. Upam, da so zdaj temelji dobro postavljeni.

Katera pa je bila najbolj učinkovita marketinška akcija, ki ste jo kdajkoli naredili za povečanje prodaje?

Čez leta se to spreminja. Ko sem prišel v podjetje leta 2012, sva bila z očetom oba zelo ozaveščena, da bo spletna stran tista, ki nas bo naredila drugačne od drugih. Na spletno stran smo dali vse reference, gledali smo, da bodo prave google pozicije. Nekaj časa je to delovalo in še vedno to počnemo. Vendar marketing postaja tudi v tej panogi vedno bolj kompleksen, čeprav se 90 % obrtnikov ne zaveda, kaj pomeni beseda marketing.
 
Marketing je moja strast, tako da spremljam trende. S sodelavcem Domnom, ki je zdaj prevzel marketing v celoti, to ves čas gradiva.
 
Najprej je bila spletna stran. Potem so prišla socialna omrežja.

Najprej smo se vprašali: “Kaj bo mizar leta 2014 počel na Facebooku, ko skoraj nobenega podjetja ni bilo gor”. Tako se učiš, objavljaš in testiraš. Najprej smo objavljali hiške, brunarice itd. Takrat je bil na socialnih omrežjih še velik doseg. Kasneje so se začeli še Facebook oglasi, promovirali smo preko Facebooka, Instagrama oglase, itd.

Takrat smo začeli zbirati tudi e-pošto za naš newsletter. To je tudi ena takšna velika zadeva, ki nam je ogromno pomagala. Baza e-pošte ti lahko reši življenje, ker če ti vse ostalo ugasne, imaš še vedno elektronske naslove. Še vedno lahko komuniciraš preko tega kanala.

In tudi tukaj se poskušam držati pravila, da na vsake dva tedna posnamem vlog, kjer grem na teren in pokažem lepa priporočila. Trudimo se, da te stvari niso prodajne, zato ker nočem, da imajo ljudje takšen občutek. Hočemo rešiti izzive, ki jih imajo ljudje, in hkrati se zavedamo, da s tem pridobivamo dodano vrednost.
 
Naše poslanstvo je, da poskrbimo za kakovostno bivanje v sožitju z naravo. Po domače povedano, če poskrbimo za kakovost bivanja pri svojih strankah, posledično poskrbimo tudi za kvaliteto svojega bivanja. Kombinacija vsega tega je zdaj še spletni konfigurator, ki nam še poenostavi stvari ter izboljša uporabniško izkušnjo. Vsako obdobje ima enega svojega asa v rokavu, ki nam pomaga narediti en korak naprej.

Po vaši pridružitvi leta 2012 ste dejansko šli v nekakšno zelo hudo tehnološko spremembo. Mogoče malenkostno neobičajno v vaši panogi?

Res je. Večina obrtnikov vsa sredstva investira v nove stroje. Mi smo na splošno v takšni panogi, da ni neke vesoljske znanosti. Takrat sva se z očetom zavedala, da s tehnologijo ne bomo mogli konkurirati.

Odločila sva se, da bomo zapeljali drugačno zgodbo. Osredotočila sva se na digitalno prezentacijo – spletno stran ter vse, kar sem prej govoril. In ta zadeva nam je v bistvu pomagala, da smo se čez leta razvijali in rasli.

Kasneje, ko imaš stranke in znaš narediti izdelek, potem pride na vrsto tudi tehnologija v proizvodnji. Vedeli smo, da je to izdelek, ki ima potencial. Vedeli smo, da ima določeno vrednost na trgu. Vedeli smo, da smo nekomu rešili težavo. In s tem dobiš kasneje tudi denar, da ti sledi tehnologija v proizvodnji. Veliko dajemo na dizajn, marketing in razvoj novih produktov. Če imaš to znanje, potem je veliko lažje.

Ali je bila Vaša strategija imeti boljši produkt, ki je malenkostno dražji in se mu potem lahko resnično posvetite?

Predvsem produkt, ki ima največ konkurenčnih prednosti, ker na koncu od tega živimo. Pri nas je to takšen produkt, ki potrebuje posebno pozornost. Stranka nam pove, kakšne ima želje oz. potrebe. Katere so njene težave in kako jih lahko rešimo.
 
Postajamo nekakšen hibrid med serijsko proizvodnjo in izdelavo po meri. To je spet vitka organizacija, ki je digitalizirana. Trenutno iščemo distributerje za hiške Cubie v Nemčiji, Avstriji in Švici. To je serijsko delo, ker lahko od nas naročijo 100, 200 hišk.

Večinoma so vsi procesi avtomatizirani, čeprav je še vedno vsaka hiška narejena po meri in je unikatna. In pri le-tej kombinaciji želimo tudi ostati. Želimo biti nišni, ker se zavedamo, da smo v tem lahko najboljši tudi v Evropi.

Poleg Cubie hišk, sem opazila še druge projekte. Celo okoljevarstvene. Ali bi mi mogoče lahko malo več povedali o tem?

Na trg glampinga smo vstopili leta 2015. Začeli smo z nekaj dizajni in koncepti, ki smo jih predstavili tudi na sejmu v tujini.

V panogi turizma (mobilne hiške, glamping …) smo bili zelo hitro postavljeni ob bok tistim res velikim gigantom. Šli smo z razmišljanjem, da bomo naredili maksimalno dober produkt, ampak tega v turizmu nobeden ni bil pripravljen plačati. Prodali smo nekaj hiš in imeli nekaj lepih referenc. Ni bilo pa tiste eksplozije, na katero smo upali.
 
Hitro smo bili prizemljeni – tu moraš imeti serijsko proizvodnjo. Narediti moraš čim cenejše, z najnižjo maržo ter delati na masi, zato da ujameš tisti Evro. Nekdo investira in želi, da se mu naložba čim hitreje povrne.

Samodejno tukaj padejo vsi filtri glede kakovosti, čeprav se glamping sliši, kot da gre za nekakšen višji nivo turizma. V resnici so to projekti, ki so po kakovosti veliko nižji kot na primer stanovanjska gradnja.

Nekaj smo se naučili od tega. Rekli smo si, da bomo glamping pustili v ponudbi, če bo kdo resnično želel kakšen poseben projekt. Nekakšne povprečnosti na trgu turizma glampinga se pa ne bomo šli. To pokriva Adria ter podobni in to tudi spoštujem.

Na tem področju so tudi v Sloveniji zelo močni igralci in kapo dol, ker resnično premikajo stvari v pravo smer. Mislim, da je Slovenija glede glampinga, tako proizvodno kakor tudi idejno, v samem vrhu Evrope. Pred dobrimi desetimi leti se je prvi glamping dobro spromoviral na Bledu, Camping Bled. To je bilo v vseh medijih in takrat se je to gibanje v Sloveniji začelo, kar je bilo nekaj let pred ostalim delom Evrope.

Kaj pa okoljevarstvo?

Tukaj je naše srce in velik del naše vizije gre v to smer. Znotraj tega je nastal projekt Treecelet. Nastal pa je ravno zaradi tega, ker v mizarstvu vsa ta leta sekamo drevesa. Nekatere zadeve so nam čisto samoumevne, kot na primer dostava lesa na dvorišče, ki ga vgradiš, žagaš oz. izdelaš izdelek.

Nato pa poslušaš po medijih, kako se krčijo gozdovi, kako to vpliva na globalne spremembe in segrevanje. Dobesedno uničujemo naravo. Tako dobiš slabo vest. Ljudje si po eni strani želijo delati z lesom, ker je naraven. Ravno to pa uničuje naravo.

S sodelavcem Domnom sva imela idejo, da bi posadili toliko dreves, kolikor jih posekamo, ampak nisva vedela, kako bi se tega lotila. Kasneje sem dobil “preblisk” in se povezal z organizacijo, ki bi lahko v našem imenu posadila drevesa. Seveda smo takoj ugriznili v ta projekt.

Naredili smo izračune, koliko CO2 spustimo v zrak. Tako smo začeli nadomeščati porabo električne energije in emisije toplogrednih plinov svojih vozil s financiranjem še več projektov zasaditve dreves. Z zasaditvijo dreves kompenziramo CO2, ki ga v koledarskem letu spustimo v zrak.

Ali ste se povezali s kakšno mednarodno nevladno organizacijo?

Da, zdaj se razvija naprej. Mi imamo zdaj v Tanzaniji svojo sejalno ekipo. Drugače pa sodelujemo tudi z dobrodelnimi mednarodnimi organizacijami, kjer sadimo drevesa v Indoneziji, Madagaskarju, Haitiju itd. Nekaj malega sedimo tudi v Amazonki. To se nam je zdelo zelo dobro, da vračamo naravi nazaj.

Zadeva niti ni tako zelo zahtevna ali draga, kot smo sprva mislili. In želimo pokazati tudi drugim, da lahko nekaj naredimo na tem. To je bil tudi razlog za odločitev, da smo ustanovili Treecelet, ki se mu je pridružil tudi brat, Miha. Ker smo potrebovali medij za prenos tega sporočila, smo se odločili za Treecelet zapestnico, ki sadi drevesa.
 
Zapestnico lahko kupiš za darilo ali Božička, ki ga daš pod smreko. Hkrati pa s tem narediš nekaj dobrega, ker za vsako prodano Treecelet zapestnico posadimo tri drevesa.

To je bil velik korak naprej v miselnosti … za mizarsko podjetje

Poslanstvo, ki smo ga imeli že prej, smo zdaj začeli živeti.

Smo v sožitju z naravo in dvigujemo kakovost življenja s tem, da vračamo naravi tisto, kar smo ji vzeli. V treh letih delovanja smo preko Treeceleta posadili čez pol milijona dreves. Imamo podpornike iz približno 40. držav po svetu ter podpiramo osem sejalnih projektov. Zelo smo veseli za ta projekt in želimo pokazati tudi drugim ljudem in podjetjem, da se to da narediti.
 
Na Zemlji se bodo začele velike spremembe, ko bomo stopili nazaj k naravi in bomo v njej videli vrednost.

Trenutno razvijamo tudi svoj NFT v kripto svetu, da še v to ugriznemo. Vidimo potencial, da tudi preko blockchaina dokažemo, da je vsako drevo posajeno, da ima svojo lokacijo in svoje lastnosti. In to hočemo z blockchainom zdaj tudi dokazat, da je sledljivost in kredibilnost resnično 100 %.

Na spletni strani imate med vrednotami napisano na prvem mestu učinkovitost. Verjetno zaradi panoge, v kateri ste?

Imamo tri vrednote, s katerimi s srcem živimo v polnosti in jih ne rabimo kaj dosti krepiti. To je sodelovanje, odgovornost in inovativni produkti.

Kar smo se pa mogli priučiti in je tudi pogoj za obstanek v tej panogi, je pa kvaliteta. Ne v smislu, da smo prej delali slabo. Velikokrat se nam je zgodilo, da smo morali kakšno stvar narediti 2x ali popravljati, da je na koncu bilo dobro. Zdaj pa lahko z vitko organizacijo v prvem poskusu naredimo visoko kvalitetno.

Kot ekipa se nenehno učimo, ker imamo zdaj način, kako se ekipno učiti kot podjetje. Imamo bazo znanja, kjer si nenehno med seboj delimo znanje, zato da se te stvari ves čas krepijo. Kakovost je priučena, zato da jo nenehno izboljšujemo, kakor tudi učinkovitost. Tukaj smo v zadnjih dveh letih naredili največji preskok, in sicer smo z isto ekipo učinkovitost proizvodnje dvignili za 60 %.

Koliko vas je zdaj v ekipi?

V mizarski nas je 18. Potem so tu še izvajalci, montaženska ekipa in kovinar, s katerim zelo tesno sodelujemo. V Treecelet-u pa dela še 5 ljudi.

Imate kakšnega mentorja, vzornika, ki bi ga radi posebej izpostavili?

To lahko kar odkrito povem in zelo s ponosom, Tanja Skaza. Eno leto je delala na meni samo to, da naj dam svoj razum na stran in odprem srce. Moram priznati, da je tukaj bila kar “borba”.

Podjetništvo nas sili v to, da smo racionalni, da gledamo skozi številke in analiziramo. Po resnici povedano nisem imel nikoli težav, ker imam rad številke, so pa imeli moji sodelavci težave s tem. Mogoče bi moral kdaj dati spodbudo, ampak je nisem znal dati. Moral bi biti na voljo za tolažbo, ampak nisem mogel biti, ker nisem znal.

To je bil ravno tisti glavni preskok, ki smo ga naredili znotraj ekipe. Včasih moramo dati tudi številke na stran in si ob slabem mesecu reči: “Smo izven sezone, naredili smo minus, ampak smo še vedno skupaj”.
 
Povezani smo, držimo skupaj in zavedamo se, da če si zaupamo, da lahko na dolgi rok dosežemo vse. Pomembno je, da greš z veseljem v službo in z veseljem opravljaš delo. Da si obdan s takšnimi ljudmi, ki to razumejo, spoštujejo in se med seboj cenijo. Tukaj vidim glavno prednost in preskok, ki ga marsikatero podjetje mogoče nikoli ne bo razumelo.

Katera je najboljša knjiga, ki ste jo prebrali in vam je ključno pomagala v poslu?

Za različna področja so bile različne knjige. Če greva nazaj na mizarstvo, je daleč najboljša knjiga, ki sem jo prebral The Toyota Way. Imaš dobesedno navodila, kako razvijati podjetje, ga graditi ter kako vzpostaviti vitko organizacijo. Kako celo z zastarelo tehnologijo doseči noro dobre rezultate. Uči te, kako ekipo motivirati, kako deliti odgovornosti in hkrati poskrbeti, da je vsak od zaposlenih znotraj podjetja zadovoljen in da raste.
 
Na področju osebnostni rasti sem pa prebral kar veliko dobrih knjig. Nazadnje sem prebral Ob 5ih vstani in svet ti bo ležal na dlani. Zelo všeč mi je bila tudi knjiga Menih, ki je prodal svojega ferrarija istega avtorja Robina Sharme.

Pišete zapiske, ko berete knjige?

Da, pišem in tudi delam povzetke, ker se mi zdi pomembno, da lahko kasneje še enkrat preberem.

Če bi ponovno začeli, bi kaj naredili drugače? Če da, kaj?

Uh, se ne oziram nazaj. Pot, ki sem jo naredil, mi je dala veliko lekcij – dobrih in slabih. Veliko napak sem naredil, veliko stvari sem se naučil, ker sem jih drago plačal.

Po drugi strani je bilo tudi veliko lepih trenutkov. Ne vem, ali bi kaj spreminjal. Prihodnost lahko kreiraš sam, preteklosti pa ne moreš. Nič ti ne pomaga, če si ujet v preteklosti, ker se potem samo vrtiš in vrtiš…

Kakšen nasvet bi dali nekomu, ki začenja podjetniško pot?

Pogumno in gas do konca.

Ne razmišljaj, ali boš ali ne boš, ampak samo pojdi. Ko greš v podjetništvo, šele takrat vidiš, v kaj si ugriznil. Takrat se začneš učiti, delati napake, stvari te udarijo po žepu in odnosi te prizadenejo. Nekdo te tudi okoli prinese, ampak to je samo šola za naprej.

Te stvari se bodo dogajale in se dogajajo vsem podjetnikom. Če rasteš, imaš ves čas nove izzive. Ko pa s temi stvarmi postaneš domač, ko postanejo del vsakdana, potem si pa nepremagljiv.

Katere trende/spremembe opažate na trgu, ki bodo ključno vplivali na poslovanje v naslednjem desetletju?

Kripto, to bo povsod, ne glede na to, kaj počneš. Samo še vprašanje, v kakšni obliki. Čeprav sem v taki panogi, ki nima nič skupnega z blockchainom. Samo vprašanje časa je.

Potem nasploh digitalizacija vsega, kar počnemo. Avtomatizacija vseh procesov, ki jih lahko računalnik naredi hitreje kot človek, saj se to že leta dogaja. No, zdaj se samo še hitrost tega veča. In verjamem, da bodo določena podjetja izpadla, ker ne bodo mogla slediti tej hitrosti. 

In pa, da je zgodba pomembnejša od samega produkta.

Katera znanja bi morali podjetniki danes najbolj agresivno pridobivati za uspeh v prihodnje?

Leadership in marketing. Če imaš to dvoje, vse ostalo že pride.